VOJAŠKA LOGISTIKA. Skripta za predmet UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO

Transcription

1 UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA LOGISTIKO Skripta za predmet VOJAŠKA LOGISTIKA Avtorja: izred. prof. dr. Iztok Podbregar Valter Bosotina, magister inženir logistike Celje, oktober 2007

2 Izdajatelj in založnik: Fakulteta za logistiko Univerze v Mariboru Avtorja: Izred. prof. dr. Iztok Podbregar Valter Bosotina, magister in inženir logistike CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana (075.8) PODBREGAR, Iztok Vojaška logistika [Elektronski vir] : skripta za predmet / Iztok Podbregar, Valter Bosotina. - Celje : Fakulteta za logistiko, 2007 Način dostopa (URL): pdf. - Opis temelji na verziji z dne ISBN Bosotina, Valter

3 POVZETEK Logistika je danes prisotna na vseh področjih sodobne družbe. Podjetniška logistika je v pretekli polovici stoletja doživela številne spremembe in postala v praksi razvitih podjetij pomembna poslovna funkcija ter sestavni del strategije podjetij. Trg kupca je še povečal njen pomen. Logistika vse bolj postaja instrument strateške prednosti v konkurenčnem okolju. V zadnjih letih prihaja do rasti mednarodnega trga in v zvezi s tem do pojavov, kot so: strateško povezovanje (v oskrbne verige), elektronsko poslovanje, zunanja oskrba, skrb za okolje itn. Pri teh sodobnih izzivih so sodobne komunikacije in informacijska tehnologija zelo pomembni. Spreminjanje varnostnega okolja v Evropi je imelo močan vpliv tudi na preoblikovanje oboroženih sil, ki je usmerjeno k precejšnjemu zmanjšanju finančnih sredstev in števila aktivnih sil, hkrati pa zagotavljanju večje mobilnosti, prilagodljivosti in učinkovitosti. Vse te naloge predstavljajo za vojaško logistiko nove in velike izzive. Da bi uspešno podpirala operativne vojaške enote, mora biti tudi sama zgrajena na enakih kriterijih, poleg tega pa mora biti še ekonomična. Oblikovanju učinkovite in ekonomične vojaške logistike lahko prispevajo izkušnje in sodobne rešitve poslovne (podjetniške) logistike, treba jih je samo prilagoditi vojaškim logističnim sistemom.

4 KAZALO UVOD POJEM IN ZGODOVINSKI RAZVOJ LOGISTIKE ZGODOVINSKI RAZVOJ LOGISTIKE POJMOVANJE LOGISTIKE PODJETNIŠKA (POSLOVNA) LOGISTIKA VLOGA IN POMEN PODJETNIŠKE LOGISTIKE LOGISTIČNI SISTEM SMOTER IN CILJI LOGISTIČNEGA SISTEMA LOGISTIČNI PROCES ELEMENTI IN FAZE LOGISTIČNEGA PROCESA ORGANIZIRANOST LOGISTIČNEGA SISTEMA V PODJETJU MENEDŽMENT OSKRBNE VERIGE ZNAČILNOSTI MEDNARODNE OSKRBNE VERIGE ZUNANJA OSKRBA (OUTSOURCING) V LOGISTIKI VOJAŠKA LOGISTIKA UMEŠČENOST VOJAŠKE LOGISTIKE V OBRAMBNEM SISTEMU ZAHTEVE ZA SODOBNO VOJAŠKO LOGISTIKO SPREMEMBE V SODOBNI VOJAŠKI LOGISTIKI AVTOMATIZACIJA PRETOKA INFORMACIJ PREOBLIKOVANJE LOGISTIČNIH KAPACITET ZMANJŠEVANJE LOGISTIČNIH SIL IN SREDSTEV ZUNANJA OSKRBA (OUTSOURCING) V VOJAŠKI LOGISTIKI76 4 DELOVANJE VOJAŠKE LOGISTIKE V SLOVENSKI VOJSKI...80

5 4.1 OSKRBOVANJE SPLOŠNO O OSKRBOVANJU OSKRBA Z BLAGOM OPERATIVNO TEHNIČNI KRITERIJI ORGANIZIRANJE OSKRBE STORITVE PREMIKI IN TRANSPORTI SPLOŠNO O PREMIKIH IN TRANSPORTIH NAČRTOVANJE PREMIKOV ORGANIZACIJA TRANSPORTOV KOPENSKI TRANSPORT POMORSKI TRANSPORT ZRAČNI TRANSPORT ORGANIZACIJA TRANSPORTNIH ZMOGLJIVOSTI SLOVENSKE VOJSKE VZDRŽEVANJE MATERIALNIH SREDSTEV SPLOŠNO O VZDRŽEVANJU MATERIALNIH SREDSTEV ORGANIZACIJA VZDRŽEVANJA MATERIALNIH SREDSTEV EVAKUACIJA MATERIALNIH SREDSTEV ZDRAVSTVENA OSKRBA SPLOŠNO O ZDRAVSTVENI OSKRBI RAVNI ZDRAVSTVENE OSKRBE VOJAŠKA INFRASTRUKTURA SPLOŠNO O VOJAŠKI INFRASTRUKTURI UPORABA, VZDRŽEVANJE IN IZLOČITEV VOJAŠKE INFRASTRUKTURE NADZOR NA PODROČJU VOJAŠKE INFRASTRUKTURE FINANČNA ZAGOTOVITEV SPLOŠNO O FINANČNI ZAGOTOVITVI NAČRTOVANJE FINANČNIH VIROV IZVRŠEVANJE FINANČNEGA NAČRTA ANALIZIRANJE IN POROČANJE O URESNIČEVANJU FINANČNEGA NAČRTA NADZOR IN KONTROLA LOGISTIČNA PODPORA V ZVEZI NATO SPLOŠNO O LOGISTIČNI PODPORI V ZVEZI NATO

6 5.2 LOGISTIČNA PODPORA ENOT SLOVENSKE VOJSKE V NATO SEZNAM VIROV KAZALO GRAFIČNIH PRIKAZOV SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC...116

7 UVOD Od kdaj zgodovina beleži dogodke na naši obli, dobrine niso proizvajane tam, kjer bi jih želeli ljudje imeti ali pa niso dostopne, ko bi jih radi uporabili. (Suhel, 2006: 21) Premagovanje prostora in časa ter dostava blaga od mesta nastanka do mesta porabe v skladu s pričakovanji kupca je postala temeljna vloga logistike. V strokovni literaturi najdemo različna pojmovanja in delitve logistike kakor tudi njeno povezanost z različnimi drugimi termini (oskrba, transport, distribucija, oskrbovalna veriga,...). Oskrba je z vojaškega stališča podpomenka logistike in jo povezujemo predvsem z distribucijo dobrin za podporo delovanju oboroženih sil. Kljub različnemu pojmovanju in delitvi logistike lahko sklenemo, da je njen osnovni cilj zagotoviti prave dobrine v pravi količini, na pravem mestu, ob pravem času, ob primerni ceni oziroma najnižjih možnih stroških. Pojem logistike se je najprej uveljavil v vojaškem izrazoslovju. Začetek uporabe pojma logistika zaznamo šele v 17. stoletju, dokončno pa se uveljavi v prvi polovici 19. stoletja, čeprav je bilo oskrbovanje bojevnikov v vojaških spopadih prisotno skozi vso vojaško zgodovino človeka. Tudi uporabo prvih logističnih konceptov zasledimo pri vojaški logistiki med drugo svetovno vojno. Idejo vojaške logistike so v poslovno ekonomijo prenesli poslovni analitiki po II. svetovni vojni na podlagi izkušenj, ki so jih pridobile ZDA z oskrbovanjem zaveznikov po vsem svetu. Hiter razvoj je doživela po letu 1970, ne samo kot instrument racionalizacije, temveč tudi kot pomembno orodje za pridobivanje konkurenčne prednosti. Tudi pred sodobno vojaško logistiko se postavljajo podobne zahteve: "z manj narediti več". Spreminjanje varnostnega okolja v Evropi po koncu hladne "vojne" je imelo močan vpliv na zmanjšanje vojaških organizacij in obrambnih proračunov. Posledično so se zmanjševale tudi logistične sile in sredstva. Trendi preoblikovanja oboroženih sil so usmerjeni k precejšnjemu zmanjšanju števila aktivnih sil, hkrati pa zagotavljanju večje mobilnosti, prilagodljivosti in učinkovitosti. Vse te naloge postavljajo pred vojaško logistiko nove in velike izzive. Da bi uspešno podpirala operativne vojaške enote, mora biti zgrajena tudi sama na enakih kriterijih. Biti mora mobilna, odzivna, pravočasna in prilagodljiva, skratka učinkovita, ustreči pa mora še zahtevam po ekonomičnosti. stran 1

8 Brez odzivne in učinkovite logistične podpore si ni mogoče zamisliti uspešno izvedene vojaške operacije ne glede na stopnjo njene intenzivnosti. To pomeni zagotovitev ustrezne podpore v pravem času in na pravem mestu. Poleg tega se pred sodobno vojaško logistiko postavlja pomembnejši zahtevek ekonomičnost. Želimo doseči povečanje logističnih sposobnosti in istočasno zmanjšati logistične stroške. Rešitve teh zahtev nam ponuja poslovna (podjetniška) logistika, le da jih moramo prilagoditi vojaškim logističnim sistemom. V vlogi kupca se pojavlja bojevnik kot končni porabnik materiala in storitev. Vse več oboroženih sil se preusmerja k tržnim načelom oskrbovanja, kar pomeni popolno integracijo oskrbovalne verige (vključno z nacionalnim gospodarstvom), časovno in prostorsko optimizacijo zalog na različnih ravneh in povečanje hitrosti (in količine) pretoka materiala skozi oskrbovalni sistem. Modernizacija informacijske opreme in uvajanje sodobnega informacijskega sistema je predpogoj za uvajanje tržnih načel v vojaško logistiko. Pravočasna in natančna informacija omogoča logističnemu osebju vpogled v operativno sliko na bojišču v realnem času ter preglednost zalog v logističnem distribucijskem sistemu. To zmanjšuje čas odzivnosti na logistične zahteve vojaških enot. Vojaška logistika, organizirana na tržnih načelih, zagotavlja zmanjšanje zalog v skladiščih kakor tudi zmanjšanje logistične infrastrukture, osebja in sredstev za manipuliranje ter krajša čas distribucije materiala. Drugače povedano, omogoča zmanjšanje logističnih stroškov, oziroma povečanje ekonomičnosti. K uvajanju tržnih načel v vojaško logistiko prispeva tudi vse tesnejša povezava s podjetniško logistiko, ki postaja pomemben dejavnik logistične podpore sodobnih vojsk. Zaradi zmanjševanja logističnih kapacitet, uvajanja v operativno uporabo tehnično visoko razvitih in vzdrževalno zelo zahtevnih oborožitvenih sistemov in opreme se zunanji viri (outsourcing) postopoma vključujejo v vse širše področje logističnih dejavnosti vojaških organizacij. Zaradi tega postajajo zunanji viri pomembno orodje za zagotavljanje dodatnih kapacitet, ki povečujejo ali dopolnjujejo vojaške logistične sile in sredstva, bodisi s stalnimi pogodbami ali pogodbami, sklenjenimi za določeno nalogo. Niso le dejavnik logistične podpore vojaških enot, temveč postajajo način logističnega delovanja celo na območju vojaških operacij. Vojaška logistika Slovenske vojske je ključni dejavnik zagotavljanja delovanja enot Slovenske vojske na ozemlju Republike Slovenije kakor tudi zunaj nacionalnih meja. Oblikovanju odzivne, pravočasne, mobilne, prilagodljive, skratka učinkovite ter ekonomične logistične podpore enot stran 2

9 Slovenske vojske lahko prispevajo tudi dolgoletne izkušnje in sodobne rešitve poslovne (podjetniške) logistike, vendar jih moramo prilagoditi logističnemu sistemu Slovenske vojske. stran 3

10 1 POJEM IN ZGODOVINSKI RAZVOJ LOGISTIKE Logistika je danes prisotna na vseh področjih sodobne družbe. Praviloma ne nastopa samostojno, temveč zagotavlja realizacijo drugih dejavnosti in doseganje pričakovanih rezultatov. Predmet intenzivnega proučevanja je postala šele v 20. stoletju, zato težko najdemo neko enotno opredelitev logistike kot vede oziroma področij njenega proučevanja. V vsakodnevni rabi se pojem logistika največkrat enači z drugimi pojmi, ki so neposredno povezani z logistiko, kot so: oskrba, preskrba, fizična distribucija, oskrbovalna veriga, menedžment oskrbovalne verige, itn. Strokovna literatura ponuja definicije logistike, ki se medsebojno razlikujejo zaradi različne perspektive gledanja in širine proučevanja. Za lažje in pravilno razumevanje logistike bomo le na kratko navedli ključna prelomna obdobja, ki so bistveno zaznamovala njen zgodovinski razvoj. 1.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ LOGISTIKE Vojskovanje kot oblika človekove aktivnosti je skoraj tako staro kakor človek sam. Oskrbovanje bojevnikov v vojaških spopadih je bilo prisotno v različnih oblikah skozi vojaško zgodovino človeka in je bistveno vplivalo na rezultat oboroženega spopada. Še več, oskrba je bila dejavnik, ki je časovno in geografsko omejevala vojaške spopade (Keegan, 2005: 409). Vojskovanje na kopnem je bilo do nedavnega večinoma kratkotrajno in je potekalo na kratke razdalje. Keegan navaja preprosto razlago, ki temelji na izkušnjah sodobnih vojaških terenskih vaj. Vojakov tovor naj ne bi presegal petintrideset kilogramov v povprečju. Če odštejemo obleko, orožje, opremo in nujne potrebščine (kar pomeni približno polovico tovora) in predpostavimo, da suhi dnevni obrok tehta kilogram in pol, s preprosto matematiko ugotovimo, da vojak na pohodu lahko prenaša prehrane za največ deset do enajst dni. Te številke so veljale stoletja in so časovno omejevale trajanje spopadov. Želja po osvajanju oddaljenih krajev je zahtevala oblikovanje večjih armad, izvedbo obsežnih pohodov ter časovno podaljševanje spopadov. Pojavila se je potreba po oskrbnem sistemu, ki ni temeljil na plenjenju zasedenih območij. Tako se je logistika postopno, vendar nezadržno razvijala skozi določen evolucijski proces, ki je doživljal stran 4

11 revolucionarne spremembe. Prebilič ugotavlja (Prebilič, 2004: ), da so bila ključna prelomna obdobja za razvoj oskrbe oziroma logistike: reforme Aleksandra (Velikega) Makedonskega, obdobje obrambe Bizantinskega cesarstva, obdobje vladavine Ludvika XIV. in Napoleona Bonaparteja, industrijska revolucija in II. svetovna vojna. Oskrbo opredeljuje kot podpomenko vojaške logistike in loči dve obdobji: oskrbovalno in logistično. Pri tem oskrbovanje imenuje kot "velikokrat ad hoc in nesistematsko zagotavljanje pogojev za bojevanje". Mejnik med oskrbovalnim in logističnim obdobjem je čas, ko se je oblikoval "organiziran sistem različnih logističnih dejavnosti, ki celovito ter kontinuirano rešuje vse potrebe vojske." (Prebilič, 2004: 10 14) Znotraj tega celovitega sistema je oskrba le ena izmed logističnih dejavnosti. Aleksander Makedonski, prvi veliki osvajalec v zgodovini, je uvedel revolucionarne spremembe v vojskovanje. Izvajal je pohode, ki niso bili ne geografsko ne časovno omejeni. Najdaljši pohod na ozemlje med reko Ind in Makranom v Balučistanu leta 326 pr. n. št. je bil dolg 480 kilometrov (Keegan, 2005: ), kar je bil za tiste čase pravi podvig. Hkrati pa je bistveno povečal število vojakov. Tako obsežno bojevanje ga je prisililo v številne reforme tudi na področju oskrbe vojaških spopadov. Kot prvi vojaški poveljnik se je povsem načrtno spopadel z težavami oskrbovanja še pred začetkom samega pohoda. Zbrane podatke o terenu in podnebju je detajlno analiziral in na podlagi analiz skrbno načrtoval pohode in njihovo oskrbo, pri kateri je uvedel ladijski transport. Velika trgovska ladja je lahko prepeljala 400 ton tovora, medtem ko je konj lahko prenašal le do 100 kg tovora, sam pa je dnevno pojedel do 10 kg hrane. Aleksander Makedonski je oblikoval posebne skupine, ki so se ukvarjale izključno z usklajevanjem oskrbe časovnih premikov makedonske vojske ter vrste in količine potrebnega vojaškega materiala. To je prvo ključno obdobje v razvoju logistike, ker je namesto neorganiziranega reševanja oskrbnih težav uveden skrbno načrtovan oskrbni sistem. Ta je organizirano in koordinirano zagotavljal vse potrebno za obsežne in uspešno bojevanje enot Aleksandra Makedonskega (Prebilič, 2004: ). Spoznanja in dosežke Aleksandra Makedonskega na področju oskrbovanja enot so uporabili in nadgradili Rimljani pri oblikovanju svojih legij. Za izvedbo strateških pohodov so povečali odstotek morskega transporta ter zgradili omrežje cest in oskrbovalnih postojank. stran 5

12 Srednji vek ni bistveno prispeval k razvoju logistike. Oskrbovanje vojsk, ki so se vojskovale na omejenem evropskem prostoru, je bilo predvsem odvisno od pridobivanja zalog hrane z zasedenih ozemelj. Kljub temu je obdobje obrambe bizantinskega cesarstva pozitivno vplivalo na razvoj logistike. Oblikovani obrambni sistem je temeljil na učinkoviti oskrbi obrambne mreže trdnjav in utrdb. Prvič se je v zgodovini izoblikoval birokratski aparat, ki je vzpostavil sodelovanje med vojsko in civilnim okoljem. Ustanovljene so bile nove institucije, neke vrste ministrstva. Ministrstva so bila štiri: za vojsko, za državne finance, za cesarske zadeve ter za notranje in zunanje finance. K organiziranju oskrbe se je pristopilo zelo organizirano, kar je omogočalo učinkovito obrambo pred pritiski barbarskih plemen skoraj 900 let. Ludvik XIV. je v času svoje vladavine uvedel v francosko vojsko profesionalne vojake, njeno številčnost pa je bistveno povečal. To je zahtevalo oblikovanje vojaških sistemov in reformo oskrbnega sistema. Uvedel je organizirano mrežo skladišč (magacinov), ki je omogočala oskrbovanje francoske vojske na njenih pohodih skozi vso leto. Da so bile v skladiščih nenehno zagotovljene ustrezne količine hrane in vojaškega materiala, so skrbeli vojaški oskrbni oddelki. Napoleon Bonaparte je s temeljito pripravo oskrbnih načrtov svojih pohodov dodatno izboljšal sistem organizirane mreže skladišč. Leta 1812 je imel Napoleon pod orožjem več kot milijon mož, razporejenih po vsej celini od Španije do Rusije (Keegan, 2005: 475). Oskrbovanje tako velike vojske je omogočal do potankosti organizirani sistem različnih logističnih dejavnosti. Zato ga Prebilič imenuje logistični sistem (Prebilič, 2004: 13), ki je mejnik med oskrbovalnim in logističnim obdobjem podpore vojaških enot. Industrijska revolucija in razvoj tehnike v drugi polovici 19. stoletja sta močno vplivala na vojaško proizvodnjo, posledično tudi na sam način vodenja vojne. Uvedba parnega stroja je prinesla večjo proizvodnjo orožja in vojaške opreme, železnica pa je omogočala hitrejše premike vojaških enot in njihovo lažje oskrbovanje. Tovrstne spremembe so se prvič uveljavile v pruskem vojaškem sistemu, ki je na podlagi železniškega potenciala povečal mobilnost pruske vojske ter izboljšal oskrbo enot, kar je prispevalo k zmagi proti Avstriji in Franciji. Pridobitve industrijske revolucije so prišle bolj do izraza v prvi svetovni vojni. Industrijsko razvite države so v zelo kratkem času izdelale ogromne količine vojaškega materiala, potrebnega za vojskovanje. Številčnost armad in poraba velike količine vojaškega materiala (ki je presegla vsa predvidevanja) sta zahtevali angažiranje celotnega gospodarstva držav, vpletenih v vojno. Premikanje in oskrbovanje vojaških enot sta postala glavna problema vojaške logistike v prvi svetovni vojni. Zahteval je uporabo številčnih in raznovrstnih transportnih sredstev in je bil toliko večji, kolikor večja je bila stran 6

13 razdalja od zaledja do frontne črte. Vse to je pomen logistike še bolj izpostavilo, njeni omejitveni dejavniki pa so se vse bolj upoštevali. Da je logistika izredno pomemben dejavnik, ki bistveno soodloča o zmagovalcu v vojaškem spopadu, je bilo znova potrjeno tudi v drugi svetovni vojni. Prebilič jo je zaradi izrednih obsežnosti po številu vojakov sodelujočih držav in tudi po geografskem prostoru, na katerem je bila vodena, predvsem pa zaradi odločilnega pomena logistike na njen izid, upravičeno poimenoval "logistična vojna" (Prebilič, 2004: 14). Značilnost nemškega nacističnega režima je bila motorizacija družbe in vojske, ki je s svojimi motoriziranimi enotami hitro zasedla številne evropske države. Za vzdrževanje bojne moči svojih sil na velikih razdaljah je nemška vojska potrebovala učinkovit logistični sistem. Prav njegov kasnejši razpad je bistveno prispeval k nemškemu porazu na vzhodni fronti. ZDA so v drugi svetovni vojni organizirale največjo logistično operacijo v zgodovini (Cirkvenčič, 1998: 14). Transport je imel pri tem odločilen pomen, saj so prepeljale (čez Pacifik in Atlantik) veliko število vojakov in ogromne količine vojaškega materiala tako za lastne potrebe kot tudi za podporo zaveznikov v Evropi. Da bi dobili le delno predstavo, naj navedemo podatek, da je ena ameriška (ali britanska) divizija dnevno porabila približno 700 ton materiala (Cirkvenčič, 1998: 14). Kljub naporom Nemčije, da bi zaveznikom onemogočila prevoz ljudi, vojaškega materiala in življenjskih potrebščin, so bili le-ti uspešni pri vzdrževanju dolgih in ranljivih poti, predvsem čez Atlantik. Prav to je bil ključ za zmago zaveznikov v vojni, zato je bil pomorski promet v središču vojnih naporov na Atlantiku tako ene kot druge strani. Motorizacija vseh armad po drugi svetovni vojni je pomenila dokončni prehod s statičnega na mobilno bojevanje. To je močno vplivalo na razvoj vojaške logistike. Oblikovala se je sodobna vojaška logistika, ki predstavlja most med nacionalno ekonomijo in vojaškimi enotami, ki jih podpira. Prav to povezovanje je postala njena osrednja naloga, z njo pa so se začeli ukvarjati tudi civilni logistični strokovnjaki. Logistika se je kot veda v gospodarstvu razvila na podlagi izkušenj iz druge svetovne vojne, ki so jih pridobile ZDA z oskrbovanjem zaveznikov po vsem svetu. Uporabljali so sredstva, ki so pospeševala hitrost in zaščito pošiljk (zaščitno pakiranje, palete, kontejnerji). Logistika se je začela hitro razvijati v drugi polovici 20. stoletja v ZDA, ko se je po prejšnjem pomanjkanju blaga (trg prodajalca) začelo obdobje nasičenosti z blagom (trg kupca). To je zaostrilo konkurenco med podjetji in iskanje konkurenčne prednosti. Navedene prednosti pa je omogočila logistika s sloganom 5P (prave dobrine, v pravih količinah, ob pravem času, na stran 7

14 pravem mestu in z minimalnimi stroški). V svojih začetkih se je naslanjala predvsem na izkušnje in sposobnosti, v kasnejših razvojnih fazah pa na znanstvena spoznanja. 1.2 POJMOVANJE LOGISTIKE Logistiko danes opredeljujemo kot znanost in aktivnost in ima bistveno širši pomen, kot sta oskrba ali distribucija. Ozirajoč se na razvoj vojaških sistemov in gospodarstva, ugotavljamo, da je največji pomen logistike v njenem prispevku k učinkovitejšemu izvajanju procesov in zniževanju stroškov poslovanja. V gospodarstvu se logistika ukvarja s prostorsko in časovno transformacijo materiala, energije in informacij. V vojaških sistemih je njen pomen veliko širši, saj poleg oskrbe z materialom vsebuje še druge logistične funkcije, ki se sicer v različnih vojskah lahko nekoliko razlikujejo. Običajno vključuje tudi: vzdrževanje materialnih sredstev, transporte in premike ljudi ter materiala, zdravstveno oskrbo ljudi in živali, zagotavljanje in vzdrževanje infrastrukture ter zagotavljanje in upravljanje finančnih virov. Po Mageeju (Magee v Požar, 1976: 67) je termin logistika francoskega izvora. Povezuje jo s francosko besedo "loger", kar pomeni nastaniti se. Modernejši pristop izhaja iz grškega jezika. Koren besede "logos" ima več pomenov. Šele pripone in predpone korena logos pojasnijo različne pomene v številnih grških besedah. Eden izmed pomenov se nanaša na besede moč mišljenja, pamet, izračunavati in pretehtati. Iz te skupine izhajata samostalnik "logismos", ki ga v množinski obliki prevajamo kot računstvo ali spretnost računanja, ter pridevnik "logistikos", ki posledično označuje osebo s spretnostjo hitrega računanja oziroma mislečo, razumljivo in preračunljivo osebo (Logistik Etymologische Abteilung v Prebilič, 2004: 31). Ta modernejši pristop opredeljuje logistiko kot vedo, ki proučuje zakonitosti načrtovanja, organiziranja, usmerjanja in kontroliranja vseh tokov materiala, ljudi, energije in informacij. Termin logistika se je najprej uveljavil v vojaškem izrazoslovju. Začetek uporabe zaznamo šele v 17. stoletju, čeprav je bilo oskrbovanje bojevnikov v vojaških spopadih prisotno skozi vso vojaško zgodovino človeka. Izvira iz francoskega jezika kot termin "marechal de logis". Začel se je uporabljati v času Ludvika XIV. in je označeval "generala intendanta", odgovornega za upravo taborov, nastanitev vojakov in premike enot (Ogorelc, 1996: 1; Prebilič, 2004: 32). Znanstveni pristop k logistiki prvič zasledimo v delih Jominija in Clausewitza, ki sta temeljito analizirala Napoleonske vojne. Henry de stran 8

15 Jomini je v svojem delu "Summary of the Art of War" (1838) prvič v zgodovini pomembneje omenil logistiko. Čeprav jo je opredelil kot "praktično veščino premikanja armad" (Jomini, 1992: 252), logistiki daje širši in globlji pomen. Vključevala je vse aktivnosti, potrebne za pripravo spopada. Tisto, kar je v njegovem delu pomembno, je to, da je kot prvi logistiko označil kot eno izmed petih enakopravnih orodij vojaške veščine. Poleg logistike je uvrstil sem še strategijo,»veliko«taktiko (operatiko), inženirstvo (zgolj utrjevanje) in taktiko. Še večjo težo temu spoznanju daje dejstvo, da je delo plod njegovih lastnih vojaških izkušenj. Za razliko od Jominija je imel Carl von Clausewitz logistiko za pomembno komponento vojaškega spopada, ki pa vendarle neposredno ne odloča o izidu vojaškega spopada (Clausewitz, 2004: ). Pojem logistike se v teoriji in praksi ne uporablja vedno enotno. Celo v slovarjih in enciklopedijah ni poenotene razlage termina logistika. Zaradi različnih pristopov in stališč, ki jih zasledimo v obstoječi slovenski in tuji literaturi, obstaja potreba po opredelitvi pojma logistike ter področja njenega proučevanja in delovanja, kakor tudi procesov, ki se odvijajo znotraj sistema logistike. Po Prebiliču se termin logistika pojavlja v dveh glavnih sferah: ekonomski in vojaški. Pri vojaški logistiki oskrbo definira kot podpomenko vojaške logistike (logistika sodobnega vojskovanja je bistveno več kot le oskrba). Razlikuje med logistiko, ki se pojavlja na strateškem nivoju, kot posrednik med nacionalnim gospodarstvom in vojaškimi enotami, in logistično podporo, ki se pojavlja na taktičnem nivoju, skrbi pa za neposredno podporo vojaških enot na bojišču. Podobno ameriški admiral Henry E. Eccles, katerega se drži sloves utemeljitelja sodobne vojaške logistike, v svojem delu "Logistics in the National Defence" gleda na vojaško logistiko iz dveh zornih kotov. Prvič, navaja, da ima vojaška logistika korenine v nacionalnem gospodarstvu in je zaradi tega pod močnim vplivom civilnih oblasti. Drugič, vojaška logistika zagotavlja vojaški material za podporo vojaškim enotam, ki so njeni končni "uporabniki". Tako predstavlja vojaška logistika most med nacionalnim gospodarstvom in oboroženimi silami (Eccles, 1959: 17 18). Drugi znani teoretik in ustanovitelj (ameriške) vojaške logistike polkovnik George C. Thorpe je vojaško logistiko razdelil na "čisto" (pure)" in uporabno" (applied), torej na teoretično in praktično logistiko. Njegov koncept logistike je bil podoben tistemu, ki ga je uveljavil Jomini: strategija in taktika sta določali vodenje spopadov, logistika pa je zagotavljala sredstva za njihovo vodenje (Thorpe, 1917: 5). Pri tem je pri logistiki navedel širok spekter aktivnosti, ki so bile nujno potrebne za stran 9

16 podporo spopadom. Nekatere izmed teh aktivnosti so, tako kot pri Ecclesu, sodile v nacionalno gospodarstvo, kar ponovno potrjuje njegovo povezanost z logistiko. Še več: nacionalno gospodarstvo je omejevalni dejavnik razvoja in vzdrževanja nacionalnih oboroženih sil (Eccles, 1959: 8). Danes je definiranje vojaške logistike in njeno praktično izvajanje v Slovenski vojski prilagojeno standardom zveze Nato. V Natu dogovorjena definicija logistike je zapisana v pojmovniku NATO Glossary of Terms and Definitions (AAP-6): "Logistika je veda o načrtovanju in izvrševanju premikov ter vzdrževanju sil. V svojem najširšem pomenu podpira logistika naslednje vidike vojaških operacij, ki se ukvarjajo z/s: a. oblikovanjem in razvojem, nabavo, hrambo, transportom, razdelitvijo, vzdrževanjem, evakuacijo in odstranjevanjem opreme in materialnih sredstev, b. transportom osebja, c. nabavo ali izgradnjo, vzdrževanjem, delovanjem in razporeditvijo infrastrukture, d. nabavo in opremljanjem služb in e. zdravstveno zagotovitvijo. " Zapisana je tudi v vseh pomembnejših Natovih priročnikih (NATO Handbook, 2006: 319; NATO Logistics Handbook, 1997: 1). Ta definicija pokriva velik obseg odgovornosti, ki sodijo v različne organizacije Nata in se med seboj dokaj razlikujejo. Zato je razumljiv poskus, da bi nekatera področja, zajeta v splošni definiciji, podrobneje definirali. To je privedlo do nastajanja še nekaterih drugih definicij oziroma delitev, ki so v Natu splošno razširjene in sprejete. Prva delitev se ukvarja z odnosi med proizvajalci in porabniki in govori o proizvodni logistiki in logistiki porabnikov. Priozvodna logistika (Production Logistics) je tisti del Natove logistike, " ki se ukvarja z raziskovanjem, načrtovanjem, razvojem, izdelavo in sprejemom materiala. Posledično proizvodna logistika vključuje: standardizacijo in interoperabilnost, sklepanje pogodb, zagotovila o kakovosti, dobavo rezervnih delov, analiziranje zanesljivosti in okvar, varnostna merila za opremo, specifikacijo in proizvodni proces, preizkušanje in testiranje, kodifikacijo, dokumentacijo o opremi, nadzor nad konfiguracijo in modifikacije." (NATO Logistics Handbook, 1997: 2) Logistika porabnikov ali uporabna logistika (Consumer Logistics), znana tudi kot operativna logistika, je tisti del Natove logistike, " ki se ukvarja s stran 10

17 sprejemom začetnih proizvodov, njihovim shranjevanjem, prevozom, vzdrževanjem (vključno s popravilom in servisom), delovanjem in odstranjevanjem iz uporabe. Posledično, logistika porabnikov vključuje tudi nadzor nad zalogami, zagotavljanje ali izdelavo zmogljivosti (vendar brez vseh materialnih elementov in tistih zmogljivosti, ki so potrebne za podporo zmogljivosti proizvodne logistike), nadzor premika, poročanje o zanesljivosti in napakah, varnostna merila za shranjevanje, prevoz in manipuliranje z materialom ter ustrezno urjenje." (NATO Logistics Handbook, 1997: 2) Tudi v nekaterih dokumentih Ministrstva za obrambo Republike Slovenije zasledimo podobno delitev logistike. Tako Srednjeročni obrambni program za obdobje navaja, da "Logistična dejavnost obrambnega sistema obsega nabavno in uporabno logistiko. Nabavna logistika bo v pristojnosti organizacijske enote MO, pristojne za logistiko, uporabna logistika pa težiščno v pristojnosti SV." S stališča izvajanja logističnih funkcij obstaja delitev na kooperativno in večnacionalno logistiko (NATO Logistics Handbook, 1997: 3). Kooperativna logistika (Cooperative Logistics) pomeni izvajanje logističnih dejavnosti prek bilateralnih in multilateralnih sporazumov. Cilj je zagotavljanje optimalne in ekonomične logistične podpore silam Nata, to pa se doseže z uporabo različnih Natovih organizacij in agencij (npr. NAMSA). Logistična podpora v zvezi Nato še vedno temelji na nacionalni logistiki držav, ki sodelujejo v Natovih operacijah. Novi Natov logistični koncept spodbuja večnacionalno logistiko (Multinational Logistics). Ta lahko prinese določene prednosti, kot so: preglednost in racionalno uporabp logističnih virov, boljšo koordinacijo in sodelovanje ter odpravljanje logističnih pomanjkljivosti, ki jih imajo posamezne države. Tako naj bi dobili ekonomično in učinkovito logistično podporo, ki jo poveljnik Natovih sil v vojaški operaciji nujno potrebuje za uresničitev poslanstva. Možne oblike večnacionalne logistike so (Nato AJP-4(A), 2003: 1 15 do 1 17): specializirana država (Role Specialization Nation), vodilna država (Lead Nation), večnacionalna integrirana logistična enota (Multinational Integrated Logistic Support Unit) in večnacionalna integrirana zdravstvena enota (Multinational Integrated Medical Support Unit). Do sedaj sta uporabljena dva termina, povezana z logističnimi dejavnostmi vojaških sistemov: vojaško logistiko in logistično podporo, ki ju ne smemo enačiti. stran 11

18 Logistična doktrina "marincev" OS ZDA (Marine Corps Doctrinal Publications (MCDP) 4: Logistics, 1997: 5) razlikuje logistiko ("Logistics") in podporo bojnemu delovanju ("Combat Service Support CSS"). Logistiko definira kot širši pojem, ki " zajema vse aktivnosti, potrebne za premik in vzdrževanje sil." Podporo bojnemu delovanju (CSS) pa definira kot ožji, sestavni del logistike oziroma kot " dejavnost, ki dejansko zagotavlja vojaški material in storitve taktičnim vojaškim enotam." Razlikuje tri logistične ravni: strateško, operativno in taktično (grafični prikaz 1). CSS enači s taktično logistiko, z obrazložitvijo, da je večina vojaškega materiala in storitev, ki jih CSS zagotavlja, namenjena prav taktičnim vojaškim enotam. Kljub enačenju CSS in taktične logistike posamezne segmente CSS lahko najdemo tudi na operativni oziroma strateški logistični ravni. Npr. zdravstvena oskrba, katere osnovni namen je oskrba ranjenih in bolnih, ima različne nivoje. Začne se na nivoju osnovnih taktičnih enot, nadaljuje se na operativni ravni (npr. ladje bolnišnice ali stacionarne zdravstvene zmogljivosti na območju operacij), konča pa se na strateški ravni (nacionalne zdravstvene zmogljivosti). Čeprav najdemo posamezne aktivnosti CSS na vseh treh logističnih ravneh, pa je očitna razlika med logistiko in podporo bojnemu delovanju (CSS). Logistika je širši pojem in povezuje nacionalno gospodarstvo in taktično raven. Namen CSS, kot nam že samo ime pove, je direktna logistična podpora taktičnim enotam na bojišču. Grafični prikaz 1: Ravni vojne in logistike (Marine Corps Doctrinal Publications (MCDP) 4: Logistics, 1997: 6) stran 12

19 Enako delitev logistike (strateško, operativno in taktično) najdemo v Natovi logistični doktrini kopenskih sil (NATO Land Forces Logistics Doctrine, ALP-4.2, 2003: 2 1 do 2 2). Strateška logistika se ukvarja z mobilizacijo, nacionalno nabavo, načrtovanjem sil, strateško mobilnostjo in strateško koncentracijo logističnih sil in sredstev na območju operacij. Taktična logistika podpira enote na ravni divizije in nižje. Poudarek je na zagotavljanju streliva, goriva, hrane in vode, vzdrževanju oborožitvenih sistemov in vozil, medicinski oskrbi ter zagotavljanju storitev na bojišču. Operativna logistika ima povezovalno nalogo med strateško in taktično logistiko. Slovenska "Vojaška doktrina" definira logistično podporo, in sicer kot: " dejavnost, ki se izvaja z namenom zagotovitve sposobnosti za delovanje in ohranjanja vzdržljivosti sil za vse načine in vrste delovanj. Obsega aktivnosti, ki se nanašajo na pridobivanje, skladiščenje, razdelitev, vzdrževanje in evakuacijo materialnih sredstev, premik moštva in sredstev, pridobivanje, vzdrževanje in upravljanje vojaške infrastrukture, zagotavljanje storitev in zdravstveno oskrbo. Izvaja se v okviru šestih, medsebojno povezljivih in soodvisnih funkcionalnih področij: oskrbovanje, premiki in transport, vzdrževanje (materialnih sredstev), zdravstvena oskrba, vojaška infrastruktura in finančna zagotovitev" (Vojaška doktrina, 2006: 62). V njej zasledimo tudi, da materialni viri Slovenske vojske (oborožitev, oprema, vojaška infrastruktura in druga materialna sredstva) " temeljijo na materialnih in finančnih zmožnostih države, zagotavlja pa jih sistem logistične podpore Slovenske vojske " (Vojaška doktrina, 2006, 31) Zaradi nekonkurenčnosti na področju obrambnih sistemov je vojaška logistika počasi, vendar očitno zaostajala (Prebilič 2004: 72), boj za preživetje, ki ga nenehno bije vsaka gospodarska panoga, pa je prisiljeval v razvoj tudi njihove logistične sisteme. To je omogočilo podjetniški logistiki, da se je razvila in postala pomemben dejavnik ne le zmanjševanja stroškov poslovanja, temveč tudi doseganja konkurenčne prednosti podjetij. Danes poteka prenos znanj po nasprotni poti: iz podjetniške v vojaško logistiko. Na ekonomskem področju je bila dolgo časa favorizirana fizična distribucija, ki so jo številni avtorji (Haskett, Ivie, Glaskovsky, Boversox, Smykay, La Londe idr.) ali organizacije (American Marketing Assciation, National Council of Physical Distribution Management, ), predvsem v ZDA, zaradi izpostavljenega transportnega elementa logistike enačili s pomenom logistike. Navedeni avtorji in organizacije niso vključevali področja proizvodnje oziroma procesov transportiranja in skladiščenja v proizvodnem procesu, zato so te definicije pomanjkljive. stran 13

20 Od začetka sedemdesetih let se je pojem logistika čedalje pogosteje uporabljal v smislu obravnavanja kompleksnih nakupnih blagovnih tokov, razvoja transporta, skladiščenja in manipulacij blaga ter fizične blagovne distribucije. V svojih delih so se avtorji zavzemali za celovito obravnavanje logističnih procesov. Tako Magee (Magge v Ogorelc, 1996: 10) v svojem delu Industrial Logistics zelo natančno opredeljuje sistem poslovne logistike (in njegove podsisteme) kot " tok materiala od nabave surovin do dobave gotovih proizvodov končnim porabnikom " Davis in Brown (Davis in Brown v Ogorelc, 1996: 10) v delu Logistics Management opredeljujeta poslovno logistiko kot " organiziranje, usklajevanje, vodenje in nadzorovanje toka proizvodov z mesta začetka preskrbe do mesta dokončne porabe." Po Kirschu (Kirsch in drugi, 1973: 37 v Požar, 1985: 12), ki obravnava logistiko s sistemskega vidika, zajema le-ta " oblikovanje, krmiljenje, uravnavanje in izvedbo celotnega toka energije, informacij, oseb in posebno snovi (material in proizvodi) v sistemih in med njimi. " Ogorelc obravnava logistiko z dveh vidikov (Ogorelc, 1996: 2): z vidika podjetništva (podjetniška oz. poslovna logistika mikrologistika) in z vidika narodnega gospodarstva (makrologistika). Za logistiko kot samostojno vedo meni, da razlaga in opisuje logistične procese celotnega gospodarstva. Poslovno logistiko definira (Ogorelc, 1979: ) kot: " proces upravljanja vseh dejavnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov (tudi energije, informacij in ljudi) od dobaviteljev do podjetja, nato znotraj podjetja in vse do kupcev oziroma porabnikov." Logistični sistem opredeljuje kot sistem, ki: " obsega vse tiste dejavnosti, ki se ukvarjajo z upravljanjem procesov prenosa (v prostoru in času) energije, materiala, proizvodov in ljudi " Pozneje (Ogorelc, 2004: 255) podjetniško logistiko opredeli kot " proces načrtovanja, izvajanja in nadzora vseh aktivnosti, ki služijo za premikanje surovin, polproizvodov in gotovih proizvodov od dobaviteljev, znotraj podjetja, pa vse do kupcev." Požar (1976: 67) definira logistiko kot: " tok materiala in proizvodov ter informacij od dobavitelja surovin, prek proizvajalca in morebiti trgovca, do končnega potrošnika gotovih proizvodov." Kasneje je to definicijo dopolnil, da je logistika " fizični tok materiala (surovine, polproizvodi, proizvodi, odpadki) ter tok informacij od dobavitelja surovin, prek proizvajalca in morebiti trgovca, do končnega potrošnika gotovih stran 14

21 proizvodov, torej prostorske spremembe, poleg tega pa tudi skladiščenje, ki pomeni premagovanje časa" (Požar, 1985: 11). Kaltenekar (1993: 75) meni, da "logistika obravnava vse materialne pretoke med krajem oziroma časom proizvodnje in potrošnje, med izvori in ponori." Bistvo navedenih definicij poslovne (podjetniške) logistike je celovito obravnavanje logističnih procesov oziroma dejavnost premikanja materiala (tudi energije, informacij in ljudi) z mesta proizvodnje do mesta porabe oziroma uporabe (od dobaviteljev do podjetja, premikanje znotraj podjetja in od podjetja do odjemalcev oziroma kupcev). Lahko sklenemo, da poslovna logistika obravnava logistične procese v okviru poslovnega sistema in pomeni veščino vodenja vseh aktivnosti, ki pospešujejo premikanje materiala in proizvodov od izvora do končnega porabnika. Postala je skupno ime za več povezanih elementov, ki so v tesni medsebojni odvisnosti. stran 15

22 2 PODJETNIŠKA (POSLOVNA) LOGISTIKA Logistika je danes prisotna na vseh področjih sodobne družbe. Čeprav je v primerjavi s financami, trgovanjem in proizvodnjo relativno novo področje znotraj integriranega gospodarjenja, parcialna logistična znanja so bila uporabljana že pred mnogimi leti, predvsem pri prevoznih storitvah (Suhel, 2006: 25 26). Idejo vojaške logistike so v poslovno ekonomijo prenesli poslovni analitiki. Eden izmed prvih, ki se je ukvarjal z raziskovanjem logistike, je bil znan matematik Morgenstern. Ta je leta 1951 ugotovil podobnost logističnih problemov v vojaški logistiki in v poslovnih podjetjih (Ogorelc, 1996: 2). Število teoretičnih del s področja logistike (s poudarkom na fizični distribuciji) se je povečalo v sedemdesetih letih, logistika pa je zaživela tudi v praksi, predvsem v ZDA. Podjetniška logistika je v pretekli polovici stoletja doživela številne spremembe, od zgolj fizične distribucije, prek razvoja na področju nabave in gospodarjenja z materiali, do sodobnega celovitega logističnega pristopa in današnjega pojmovanja podjetniške logistike (Logožar, 2002: 2). V literaturi najdemo različna tolmačenja in delitve njenega zgodovinskega razvoja. Rushton (Rushton in drugi, 2000: 7 10) navaja sedem izrazitih obdobij: petdeseta in zgodnja šestdeseta leta, šestdeseta in zgodnja sedemdeseta leta, sedemdeseta leta, osemdeseta leta, pozna osemdeseta in zgodnja devetdeseta leta, devetdeseta leta ter obdobje po letu Vsako izmed navedenih obdobij je prineslo določene novosti, ki so prispevale k razvoju poslovne logistike. Večina avtorjev pa njen razvoj deli manj natančno na tri obdobja: pred letom 1950, med leti 1950 do 1970 in po letu 1970 (Ballou, 1987: 11). Do konca druge svetovne vojne se je logistika uporabljala predvsem v vojaške namene, kljub posameznim poskusom njenega definiranja (zgolj fizične distribucije Shaw (1912) in Clark (1922)) in uvajanja na področje gospodarstva. Po drugi svetovni vojni, v obdobju med letoma 1950 in 1970, se je logistika v gospodarstvu močno razvila. Njen razvoj je predvsem temeljil na podlagi izkušenj, ki so jih ZDA pridobile z oskrbovanjem zaveznikov po vsem svetu, in sicer s sredstvi, ki so pospeševala hitrost in zaščito pošiljk. To je bilo pomembno obdobje, v katerem je nastal koncept fizične distribucije (Rushton in drugi, 2000: 8). Posamezne fizične dejavnosti, kot so transport, skladiščenje in manipuliranje z blagom, so bile sicer že uvedene, vendar nekoordinirane kljub njihovi odvisnosti. Koncept fizične stran 16

23 distribucije je posamezne fizične aktivnosti združil v sistem (na podlagi sistemske teorije) in tako prispeval k izboljšanju kvalitete logističnih dejavnosti in zmanjšanju logističnih stroškov. Poleg tega se je v tem obdobju pojavilo spoznanje o pomembnosti logistike in o potrebi njenega enakopravnega vključevanja v celotno poslovno strategijo podjetij. V obdobju po letu 1970 je pomen poslovne logistike nenehno naraščal. Poleg fizične distribucije sta vse pomembnejša tudi nabava in gospodarjenje z materiali. Logistika je postala instrument racionalizacije z nalogo zagotoviti pravi material ob pravem času, v pravilni količini in pravilne kvalitete, na pravem mestu in z minimalnimi stroški (načelo "5P") (Logožar, 2002: 2; Logožar, 2004: 27 28). Danes se od logistike pričakuje veliko več. Ogorelc ugotavlja, da je "učinkovit sistem podjetniške logistike lahko pomembno orožje v boju s konkurenco, ki daje možnost za povečanje dobička" (Ogorelc, 2004: 255). Trg kupca je še povečal pomen logistike, ki vse bolj postaja instrument strateške prednosti v konkurenčnem okolju. Trend specializacije logističnih storitev gre bolj v smer zadovoljitve strank kot pa znižanje stroškov. To si lahko razlagamo tako, da je v sodobnem gospodarstvu za potrošnike oziroma uporabnike vse pomembnejša možnost redne, hitre in zanesljive dobave proizvodov (včasih bolj kot cena) (Požar, 1976: 73 74). Spremenjena tržna razmerja so pripeljala tudi do tega, da so se spremenile naloge v logističnih podsistemih. Po Logožarju je to postopoma privedlo do celovitega logističnega pristopa in današnjega pojmovanja podjetniške logistike. Sčasoma so se razvili trije vidiki razumevanja logistike (Logožar, 2004: 8): logistika kot funkcija, logistika kot institucija in novi vidik opazovanja logistike kot miselnosti (grafični prikaz 2), ki ima osrednji pomen. Ta vidik temelji na teoriji sistemov in skuša s sistemskim opazovanjem razmerij v poslovnem sistemu izboljšati poslovne odločitve. Sodoben način obravnavanja logistike pomeni, da je treba posamezne elemente logistike obravnavati povezano in v medsebojni odvisnosti. Še več: logistiko je treba organizirati v soglasju z drugimi poslovnimi funkcijami v podjetju (Požar, 1976: 71). Tako je logistika pridobila pomen tudi kot združevalna funkcija v podjetju (povezuje različne poslovne funkcije: nabavo, proizvodnjo, prodajo in trženje) in poleg instrumenta racionalizacije postala eden temeljnih mehanizmov za zagotavljanje strateške prednosti v konkurenčnem okolju. stran 17

24 Grafični prikaz 2: Vidiki logistike (Logožar, 2004: 29) Danes ima zelo močan vpliv na logistične sisteme globalizacija svetovnega gospodarstva. Prihaja do selitve proizvodnje iz razvitejših držav v stroškovno ugodnejša območja oziroma v države z blažjo okoljsko zakonodajo (Cooper, 1994: 303 v Šimnovec 2005: 33). Posledica tega je večja kompleksnost poslovanja, ki povečuje tudi kompleksnost logističnih nalog. Podjetja se vse bolj usmerjajo k osnovni dejavnosti (ki jo najbolje obvladajo in je strateškega pomena), proizvodnjo polizdelkov in storitev pa prepuščajo specialistom. Zunanja oskrba (outsourcing) je primerna tudi za logistiko, največ se uporablja v zunanjem transportu, vse pogosteje pa se celotna paleta logističnih storitev prepušča specializiranim izvajalcem logističnih storitev, to so t. i. "tretje in četrte osebe" (angl. Third and Fourth Party Logistics Providers - 3PLP, oz. 4 PLP) (Ogorelc, 2004: 269). Tako sodelovanje zahteva veliko zaupanja do partnerjev ter intenziven pretok informacij in nenehno komunikacijo, kar omogočata dobra informacijska podpora in elektronsko povezovanje podjetij z zunanjim svetom. Razvoj logistične panoge je presegel stopnjo, na kateri klasični koncept podjetniške logistike namenja glavno pozornost upravljanju integriranega logističnega sistema, v smislu racionalizacije poslovanja znotraj podjetja. Nahajamo se na stopnji, na kateri je treba racionalizirati logistiko v celotni verigi, ki združuje logistične operacije dobaviteljev, podjetij, posrednikov in kupcev. Ogorelc govori o oblikovanju oskrbne verige oziroma o menedžmentu oskrbne verige (angl. Supply Chain Management SCM) (Ogorelc, 2004: 287). Logožar razlikuje oblikovanje dobavnih in logističnih verig. Izraz dobavna veriga se uporablja takrat, ko proces zadeva vse stran 18

25 funkcije podjetja (proizvodnjo, marketing, finance itd.), izraz logistična veriga pa takrat, ko je poudarek na logistični dejavnosti (Logožar, 2004: 152). Ne glede na to, kako jo poimenujemo, celotna oskrbna (logistična) veriga postaja ena izmed temeljnih strategij v sodobnem logističnem poslovanju. V nadaljevanju tega poglavja bodo prikazani nekateri vidiki upravljanja in organiziranja logističnih procesov s stališča poslovne logistike, ki se lahko smiselno prenesejo na vojaško logistiko ob upoštevanju njenih specifičnosti. 2.1 VLOGA IN POMEN PODJETNIŠKE LOGISTIKE Podjetniška (poslovna) logistika je postala v praksi razvitih podjetij pomembna poslovna funkcija in zato sestavni del strategije podjetja iz treh temeljnih razlogov, in sicer kot: instrument racionalizacije poslovanja podjetij, povezovalna funkcija ne le znotraj podjetja, temveč tudi z njegovim okoljem in instrument strateške prednosti v konkurenčnem okolju. LOGISTIKA KOT INSTRUMENT RACIONALIZACIJE POSLOVANJA PODJETJA Logistika ima velik ekonomski pomen, ker so stroški zanjo velik del lastne cene proizvodov. Magee navaja (Magee v Požar, 1976: 71), da so v sedemdesetih letih znašali stroški samo za fizično distribucijo v industriji ZDA prek 100 milijard dolarjev letno. Pri določenih izdelkih so dosegli polovico ali celo 2/3 lastne cene. Neka druga raziskava 270 ameriških podjetij je pokazala, da so znašali povprečni stroški za fizično distribucijo 21,8 % od prometa. Pri tem so stroški transporta znašali 6,4 %, stroški skladiščenja 3,7 %, upravni stroški 3,6 % in vsi drugi stroški skupaj 8,1 % (Požar, 1976: 71 72). Sodobne raziskave ugotavljajo, da je delež logističnih stroškov v skupnih stroških poslovanja še vedno izredno velik, kar neposredno vpliva na naraščanje cen izdelkov in storitev. Raziskava A. T. Kearny iz leta 2000 med 120 vodilnimi evropskimi trgovskimi podjetji pa kaže, da so se logistični stroški gibali med 15 % pri uspešnejših in 23 % pri manj uspešnih (Čok 2005: 16). Strokovnjaki opozarjajo, da je treba biti pri primerjavi logističnih stroškov previden. Različne raziskovalne organizacije jih lahko različno tolmačijo. Požar meni, da bi bili omenjeni stroški še višji, če bi raziskovalne organizacije upoštevale vse stroške, ki jih upoštevajo v ZDA stran 19

26 (Požar, 1976: 73). Relativno pomembnost podjetniške logistike s stroškovnega vidika nam lahko da tudi primerjava stroškov logistike s stroški, ki jih povzročajo druge dejavnosti v podjetju (Ogorelc, 2004: 273). Zmanjšanje logističnih stroškov direktno vpliva na povečanje dobička podjetij. Zato so strokovnjaki pod stalnim pritiskom iskanja rešitev, ki minimizirajo logistične stroške. Racionalizacije poslovanja znotraj podjetja ostaja še naprej pomembna naloga logistike. Sodobna podjetniška logistika namenja vse več pozornosti racionalizaciji poslovanja celotne oskrbne verige. Logistika ni le strošek poslovanja, temveč tudi dejavnik uspešnosti in konkurenčnosti, ki lahko prispeva k dobičku podjetja oziroma narodnega gospodarstva. V razvitih tržnih gospodarstvih ustvarja logistika povprečno 7 % BDP (Kranjec, 2005: 18 v Šimnovec, 2005: 8) oziroma celo več, 10 do 11 % BDP. V Sloveniji se delež logistike in prometa v BDP giblje okoli 5 %. Kot pomembna komponenta BDP vpliva logistika na celotno narodno gospodarstvo s stroški, plačilno bilanco, vrednostjo valute, konkurenčnostjo na globalnih trgih, dobičkom, razpoložljivostjo investicijskega kapitala. To vpliva na gospodarsko rast, ki pa omogoča višjo stopnjo zaposlenosti. POVEZOVALNA VLOGA LOGISTIČNE FUNKCIJE Sistemska teorija zahteva, da je posamezne elemente logističnega sistema treba obravnavati povezano. V glavnem gre pri tem za enotno upravljanje vseh logističnih nalog oziroma aktivnosti čez celotno podjetje. Z vidika poslovnega sistema (podjetja) je logistični sistem eden izmed njegovih podsistemov. Zato moramo logistično funkcijo obravnavati v povezavi z ostalimi funkcijami podjetja: nabavo, proizvodnjo, prodajo, trženjem, financami in računovodstvom. Naslednje dejstvo, ki ga moramo upoštevati, je razpršenost logističnih nalog med poslovnimi funkcijami in potreba po njihovem koordiniranju. Zato sklepamo, da bo za učinkovito delovanje poslovnega sistema ena izmed njegovih funkcij morala prevzeti povezovalno vlogo. Sprašujemo se, katera je za to nalogo najustreznejša? Logistična in finančna funkcija se razlikujeta od ostalih po tem, da nista usmerjeni na posamezne segmente podjetniškega procesa, temveč na podjetje kot celoto (grafični prikaz 3). Njun skupni cilj je izboljšanje pretoka materiala, energetskih in finančnih tokov znotraj podjetja ter med podjetjem in njegovim okoljem. (Ogorelc, 2004: 277). Zato sta obe primerni za povezovalno funkcijo. stran 20

27 NABAVA PROIZVODNJA PRODAJA FINANČNA FUNKCIJA FUNKCIJA POSLOVNE LOGISTIKE Grafični prikaz 3: Poslovne funkcije v podjetju (Logožar, 2005; Ogorelc, 2004: 265) Glede na vse večji pomen logistike v sodobnem gospodarstvu postopno, toda nezadržno prevzema glavno povezovalno vlogo, ne samo znotraj podjetja, temveč v celotni oskrbni verigi. Logistično funkcijo najdemo v vsakem podjetju (ne glede na to, ali je njena organiziranost formalna ali neformalna) in je njen cilj vedno enak: pravo blago dostaviti v pravilni količini na pravo mesto, v dogovorjenem času, za pravega odjemalca, ob primernih stroških. V nelogističnih podjetjih jo obravnavamo kot poslovno funkcijo, ki upravlja fizične tokove materiala, informacij in energije. V logističnih podjetjih pa predstavlja njihovo osnovno dejavnost. Povezovalno vlogo logistike pa lahko uresničimo le, če priznavamo logistični funkciji v podjetjih enak pomen, kot ga imajo temeljne funkcije: nabava, proizvodnja, prodaja, marketing itd. (Logožar, 2005). LOGISTIKA KOT INSTRUMENT KONKURENČNE PREDNOSTI Podjetje lahko ustvari konkurenčno prednost na dva načina, in sicer, da izvaja aktivnosti z nižjimi stroški kot konkurenti ali pa bolje od njih (Ogorelc, 2004: 288). V obeh primerih ima logistika pomembno vlogo. Tukaj bomo nakazali nekatere logistične aktivnosti, ki prispevajo k ustvarjanju in ohranjanju konkurenčne prednosti podjetja z dodano vrednostjo izdelkov (storitev) in z razširitvijo ponudbe ter povečanjem kvalitete logističnih storitev. Vsak izdelek (storitev) dosega štiri osnovne vrste ekonomske vrednosti: uporabno, prostorsko, časovno in posedovalno. Uporabna vrednost se zagotavlja skozi proizvodni proces, posedovalna pa je posledica osnovnih trženjskih aktivnosti, povezanih s promocijo izdelkov oziroma storitev. Časovno in prostorsko vrednost zagotavlja logistika (v pravem času, na pravem mestu). Proizvodu (izdelku ali storitvi) se dodaja vrednost na njegovi poti skozi logistično mrežo (Ogorelc, 2004: 272). stran 21

28 Trend logističnih storitev je vse bolj usmerjen v zadovoljitev strank, manj pa v znižanje stroškov, čeprav so tudi pri racionalizaciji logističnih stroškov še vedno določene rezerve. V sodobnem gospodarstvu sta za potrošnike oziroma uporabnike vse pomembnejši pestrost in kvaliteta storitev (včasih bolj kot cena), ki ju nudi prodajalec, v obliki pomoči pri uporabljanju proizvodov, vzdrževanju proizvodov in takojšnja oskrba z nadomestnimi deli. Poleg tega igra vse večjo vlogo takojšnja razpoložljivost proizvodov. Možnost zagotavljanja redne, hitre in zanesljive dobave proizvodov omogoča kupcem, da zmanjšujejo svoj lastni skladiščni prostor in zato tudi ceno svojih izdelkov. Vse to zahteva kakovostnejšo logistiko, ki mora biti hitrejša (bolj odzivna), točnejša, pogostna, redna in varna (Požar, 1976: 73 74). To velja tako za domači, še bolj pa za mednarodni trg. Mednarodna konkurenčnost podjetij postaja vse bolj odvisna od njihove sposobnosti, da hitro in pravočasno dostavijo izdelke, prilagojene željam strank, in to kjerkoli po svetu. Dober logistični servis je lahko tudi učinkovit argument ekonomske propagande. Takšne lastnosti podjetniške logistike povečujejo akvizicijski potencial (ugled pri strankah) oziroma prispevajo k izboljšanju blagovne znamke podjetja (Ogorelc, 1996: 57). Navedene značilnosti in pomen sodobne logistike zahtevajo spremembo odnosa menedžmenta do logistike, ki vse bolj postaja temeljni dejavnik konkurenčnosti na mednarodnih trgih. 2.2 LOGISTIČNI SISTEM Logistični sistem obsega vse tiste dejavnosti, ki se ukvarjajo z upravljanjem toka energije, materiala in izdelkov (Ogorelc, 1996: 20). Komponente logističnega sistema so ljudje (delo), logistična sredstva za delo in predmeti dela, ki spreminjajo svoje mesto v prostoru in času skozi logistični proces SMOTER IN CILJI LOGISTIČNEGA SISTEMA Vsak sistem ima svoj smoter in cilje. Smoter delovanja logističnega sistema je premagovanje prostorskih in časovnih razlik v poslovnih sistemih: med viri (dobavitelji) in poslovnim sistemom (podjetjem), v proizvodnem procesu znotraj podjetja in med podjetjem in odjemalci (porabniki). Iz tega izhaja temeljni cilj logističnega sistema: stran 22

29 v fazah nabavne in notranje logistike optimalna preskrba proizvodnje s potrebnim materialom in energijo, v fazi distribucijske logistike optimalna oskrba porabnikov (odjemalcev) s proizvodi v želeni količini, kakovosti in v pravem trenutku (Ogorelc, 1996: 23; Ogorelc, 2004: 261). Ta temeljni cilj logističnega sistema poskušajo doseči posamezni logistični podsistemi s skupnim sinergijskim delovanjem v logističnem procesu LOGISTIČNI PROCES Proces opredeljujemo kot " časovno omejeno ciljno dogajanje" (Ogorelc, 1996: 15) oziroma " kot skupek med sabo povezanih virov in aktivnosti, ki vhodne elemente pretvorijo v izhodne rezultate." (SIST ISO 8402 v Orbanić, 2007) V vsakem poslovnem procesu potekajo tudi logistični procesi, ki delujejo v tem smislu, da objekt spremeni svoje mesto v prostoru in času. Logistični proces izvajajo operatorji, in sicer s transformacijo iz enega v drugo stanje, kar prikazuje grafični prikaz 4. Glede na vrsto procesnih tokov v logističnem sistemu Ogorelc loči temeljne, upravljavske in informacijske logistične procese (Ogorelc, 1996: 15). Orbanić jih poimenuje glavni procesi, procesi vodenja (menedžmenta) in podporni procesi (Orbanić, 2007). Ogorelc tipične temeljne logistične procese deli na transportne, skladiščne, manipulacijske in druge procese. Pri tem obravnava transportne procese kot tiste, ki se odvijajo med posameznimi logističnimi elementi (skladišče, proizvodno mesto,...). Skladiščni procesi potekajo med posameznimi transportnimi procesi, zajemajo pa več podprocesov: sprejemanje materiala, uskladiščevanje v ožjem smislu in izdajanje materiala. Manipulacijski procesi (ravnanje z materialom) povezujejo posamezne transportne in skladiščne procese ter zajemajo nakladanja, razkladanja, prekladanja, razmeščanja, zlaganja itn. stran 23

30 Grafični prikaz 4: Izvajanje logističnega procesa (Orbanić, 2007) ELEMENTI IN FAZE LOGISTIČNEGA PROCESA Čeprav logističnega procesa ni mogoče absolutno razmejiti, je treba podjetniško logistiko zaradi boljšega razumevanja proučevati po njenih delih ali podsistemih. Na podlagi sistemske teorije logistični proces lahko pogojno členimo na manjše celote, med katerimi obstajajo določeni odnosi. Pri obravnavanju strukture logističnih sistemov in procesov obstajajo med strokovnjaki različna mnenja, zaradi različnih ciljev in kriterijev razčlenitve kakor tudi zaradi subjektivne presoje in različnih zornih kotov gledanja na logistične procese. Kljub temu jih večina zastopa stališče, da sestavljajo logistični sistem naslednji (pod)sistemi: transportni, skladiščni, manipulacijski, sistem zalog, sistem odvijanja naročil in komunikacijski sistem (Ogorelc, 1996: 22). Nekateri avtorji izhajajo iz členitve logističnega sistema na elemente. Požar v logistični sistem zajema naslednje elemente: zunanji transport, notranji transport, zaloge materiala in izdelkov in v neposredni vezi njihovo skladiščenje, manipuliranje z blagom, informacije, komunikacije in kontrolo ter delovno silo (kadre, povezane z logističnim sistemom) (Požar, 1976: 75 76). Pri tem poudarja, da proizvodnja sama po sebi ne sodi v logistiko, vendar jo moramo upoštevati pri analizi logistike zaradi njenega odločilnega vpliva. Večina avtorjev obravnava podjetniško logistiko z razčlenitvijo logističnega procesa na temeljne faze. V tem gradivu bomo izhajali s stališča osnovnih funkcij logističnega procesa, ki jih moramo izvajati v vsakem proizvodnem podjetju. stran 24

31 Na podlagi osnovnih funkcij razlikujemo štiri temeljne faze logističnega procesa (Ballou, 1987: 41; Ogorelc, 2004: 257; Logožar, 2004: 99): fazo nabavne logistike (fizične preskrbe), fazo notranje logistike (intralogistike), fazo distribucijske logistike (fizične distribucije ali prodajne logistike) in fazo poprodajne logistike, ki jo obravnavamo skozi dva segmenta: - logistiko dostave nadomestnih delov in - servisnih storitev pri odjemalcu ter razbremenilno logistiko. Temeljne faze logističnega procesa so na grafičnem prikazu 5. Za nabavno logistiko, notranjo logistiko, distribucijsko logistiko in delno tudi za poprodajno logistiko velja, da materialni tok poteka od dobavitelja do uporabnika. Za del dejavnosti poprodajne logistike pa je značilno, da materialni tok poteka v nasprotni smeri kot pri drugih logističnih podsistemih (Logožar, 2004: 99). Grafični prikaz 5: Temeljne faze log. procesa v proizvodnem podjetju (Logožar, 2004: 99 v Avsec, 2005: 18) stran 25

32 Nabavna logistika skrbi za oskrbo podjetja s potrebnim blagom (surovine, materiali, polizdelki in izdelki), ki jih poslovni sistem potrebuje za izvedbo svojega proizvodnega programa. Blago mora biti v podjetje dostavljeno v ustrezni količini in kakovosti, ob pravem času, na pravem mestu in ob ekonomsko upravičenih stroških. Nabavna dejavnost je bila dolgo časa v senci fizične distribucije. Šele ob naraščajoči konkurenci so podjetja spoznala, da so v nabavi velike rezerve za znižanje stroškov, ker pomeni poraba materiala velik odstotek proizvodne vrednosti. Nabavna logistika vključuje predvsem zunanji transport (od virov do podjetja), fizični prevzem blaga in morebitno skladiščenje ter njegovo pripravo in transport do proizvodnih mest. Skozi ves ta proces je treba izvajati manipuliranje (rokovanje) z blagom. Notranja logistika se nanaša na gibanje in mirovanje materiala od skladišča nabavljenega materiala, prek proizvodnje do skladišča gotovih izdelkov (Logožar, 2004: 105; Logožar, 2005). V bistvu gre za planiranje, organiziranje in kontrolo vseh aktivnosti premikanja in skladiščenja znotraj podjetja zaradi optimiziranja procesa proizvodnje oziroma njegovega gospodarnega poteka. Čim bolje izrabiti prostor in skrajšati poti ter čas pretoka materiala je osnovno načelo notranje logistike, ki tako poskuša premostiti morebitne pomanjkljivosti prostorskega planiranja tovarne. Med temeljne dejavnosti notranje logistike sodijo: notranji transport, skladiščenje in manipuliranje z materialom (nakladanje, razkladanje, prekladanje, paletiziranje, pakiranje, ). Funkcija notranje logistike se začenja s količinskim in kakovostnim prevzemom blaga, ki ga je nabavna logistika dobavila v poslovni sistem. Notranja logistika mora skrbeti za notranji transport oziroma premeščanje in medskladiščenje materiala (ali polizdelkov) v proizvodnji kakor tudi za transport izdelkov iz proizvodnje v skladišče končnih izdelkov. Le-ti morajo biti tudi ustrezno pakirani, da jih lahko v okviru distribucijske logistike dostavimo svojim odjemalcem. Smoter distribucijske logistike je premagovanje prostorskih in časovnih razlik med mestom nastajanja izdelkov (oz. centralnim skladiščem gotovih izdelkov) in točkami, kjer so kupci oziroma porabniki (Ogorelc, 2004: 260). Nekateri avtorji imenujejo distribucijsko logistiko tudi fizična distribucija, prodajna logistika, zunanja logistika in marketinška (trženjska) logistika, kar ni popolnoma ustrezno. Distribucijska logistika je več kot distribucija. Obravnava vse aktivnosti načrtovanja, organiziranja, izvajanja in nadzora toka gotovih izdelkov od proizvajalca oziroma prodajalca do končnih porabnikov, tako da pride izdelek v roke porabnika v zahtevani količini in kakovosti, ob pravem času in na pravem kraju, nepoškodovan in z optimalnimi stroški. Zajema tok blaga, ki je del stran 26

33 celotnega materialnega toka od nabave, prek proizvajalca do končnega uporabnika. Zato je ne moremo enačiti z marketinško logistiko. O marketinški logistiki lahko govorimo le, če gre za posebni materialni tok, ki je del marketinških instrumentov in služi pridobivanju kupcev (Požar, 1985: 99; Podbregar, 2007). Učinkovitost distribucijske logistike se meri s parametri, kot so dobavni čas, dobavna pripravljenost in dobavna zanesljivost. Čas postaja vse pomembnejši za odjemalce, zato je hitra dostava izdelkov pomemben element konkurenčne prednosti. Zanesljivost (pravočasnost) dobave je posebno pomembna za podjetja, ki poslujejo po načelu "just in time". Na učinkovitost distribucijske logistike vplivajo različni subjektivni in objektivni dejavniki. Na dobavni čas vpliva tako čas, v katerem prispe naročilo od kupca do proizvajalca, čas obdelave naročila in izbira naročenega blaga v skladišču, čas oblikovanja pošiljk in njihovega nakladanja na transportno sredstvo, kot tudi čas transporta blaga do kupca. Na sam transportni čas pa vpliva izbira prometnih poti in sredstev ter razvitost prometne infrastrukture in ostalo (Oblak, 1988: 41). V okvir delovanja distribucijske logistike štejemo skladiščenje gotovih izdelkov, zunanji transport, potrebne manipulativne operacije in s tem povezana administrativna dela. Proizvajalci večinoma ne dobavljajo direktno do končnega kupca, temveč blago dostavljajo do trgovcev na debelo in na drobno, le-ti pa ga dostavljajo končnim kupcem oziroma potrošnikom (grafični prikaz 6). Temu pravimo posredna distribucija v nasprotju z neposredno distribucijo, kjer poteka distribucija direktno od proizvajalca do potrošnika. Pri distribuciji blaga gre lahko za enkratne, občasne ali pa kontinuirane dostave blaga. Grafični prikaz 6: Udeleženci sistema distribucijske logistike (Logožar 2004: 109 v Avsec, 2005: 28) stran 27

34 Pri odločitvah o številu udeležencev distribucijske logistike obstajajo tri možnosti, in sicer: intenzivna distribucija, pri kateri proizvajalec uporablja čim več posrednikov pri prodaji svojih proizvodov, ekskluzivna distribucija, kjer proizvajalec izbere zgolj enega posrednika ali nekaj posrednikov, s katerimi sklene pogodbo o ekskluzivni prodaji, in selektivna distribucija, pri kateri se distribucija izvede prek več posrednikov, a ne vseh, ki bi to želeli početi. Podjetja se lahko odločijo, da distribucijo predajo v roke zunanjemu izvajalcu logističnih storitev, ki lahko uporablja svoje distribucijske centre ali pa distribucijske centre proizvajalca. Pri mednarodnem poslovanju lahko poleg posrednika nastopajo tudi izvoznik, uvoznik, izvozni zastopnik, konsignacija, franšizing, factoring, zastopniki, kooperanti, licence, joint venture, poslovno-tehnično sodelovanje, izvozna prodajna družba, podružnice in sestrska podjetja, izvozna združenja, izvozni trgovci in komisionarji (Hrastelj, 1995: v Avsec, 2005: 29). Zaradi določene stopnje negotovosti in tveganja imajo podjetja določene zaloge. Negotovost se lahko pojavlja zaradi različnih zunanjih in notranjih vzrokov. Med zunanje vzroke za pojav negotovosti prištevamo predvsem zahteve in reakcije kupcev, obnašanje konkurentov, odločitve, ki so v rokah države in družbe ter vpliv drugih organizacij. Med notranje vzroke bi lahko šteli predvsem neracionalne in neučinkovite odločitve v zvezi z vložki v sistem distribucijske logistike. Ti vložki so pravzaprav stroški, povezani z izvajanjem dejavnosti distribucijske logistike, ki nastajajo pri transportu, kontroli zalog, skladiščnih in distribucijskih centrih, pri pripravljanju pošiljk za prevoz ter pri obdelavi naročil in posredovanju informacij. Ballou ugotavlja, da je področje distribucijske logistike s stroškovne plati najobčutljivejše, saj predstavlja dve tretjini logističnih stroškov (Ballou, 1987: 23). Poprodajna logistika je najmlajši podsistem podjetniške logistike. Vsa podjetja jo zaradi tega še dovolj dobro ne obvladajo, čeprav se zavedajo, da postaja vse pomembnejši dejavnik konkurenčnih prednosti. Pri prodaji izdelkov je izjemno pomembno, ali ima podjetje dovolj poprodajnih storitvenih zmogljivosti. Še tako odlična kakovost izdelkov sama po sebi ne vpliva na nakup, če kupcem ni na voljo tudi program spremljevalnih stran 28

35 storitev. Poprodajna logistika se začne takoj po opravljeni prodaji in je izraz resnosti in kakovosti dobavitelja. Večina avtorjev (Oblak, 1988: 43; Oblak, 1997: 42; Ogorelc, 2004: 260) poprodajno logistiko loči na poprodajne servisne storitve prodajalca in razbremenilno logistiko. Poprodajne servisne storitve prodajalca zajemajo montažo in poskusno obratovanje strojev, servisno, tekoče in investicijsko vzdrževanje ter dostavo potrebnih rezervnih delov. Razbremenilna logistika vključuje dejavnosti vračanja pomožnih transportnih sredstev (palet, kontejnerjev, zamenljivih nakladalnih zabojev, embalaže za večkratno uporabo ipd.). Ob tem se ukvarja tudi s problemom ponovne uporabe ali uničenja odpadkov oziroma ostankov iz proizvodnega procesa. V posebno poglavje razbremenilne logistike sodijo reklamacije za poškodovano ali nepravilno dostavljeno blago. Poprodajne servisne storitve zato bistveno vplivajo na vzpostavitev večjega medsebojnega zaupanja in posledično na poglabljanje odnosov s strankami oziroma njihovo zvestobo. Če nam kupci zaupajo, je verjetnost, da postanejo naše stalne stranke, toliko večja. Strategija poprodajnih storitev mora biti tudi dolgoročno naravnana. Pomembno je usposobiti kader za opravljanje teh storitev, proučevati in spremljati odzive kupcev nanje in na podlagi povratnih informacij uravnavati proces poprodajnih storitev. Te informacije so pomemben vir za odločitve trženjskih menedžerjev, ki morajo nadzorovati kakovost izdelkov in zadovoljstvo kupcev. Podatki, pridobljeni s poprodajnimi storitvami nam zagotavljajo povratno informacijo o tem, na kakšen način kupci uporabljajo izdelke, katere lastnosti so zanje pomembne, kakšni tipi ljudi izdelke dejansko uporabljajo in kakšne so koristi, ki jih kupec pričakuje. Dobro načrtovan sistem za zbiranje informacij o poprodajnih storitvah je lahko še posebno dragocen način za opredelitev kupčevih potreb in oblikovanje učinkovitega marketinškega programa. Ravno zaradi tega mnoga podjetja k svojim izdelkom prilagajo "kartice jamstva". Marshall navaja primer podjetja Black and Decker, ki je uporabljalo informacije, pridobljene s karticami jamstva pri razvoju nove marketinške strategije (Marshall, 1996: 19). Skozi proces načrtovanja izdelkov za njihovo novo linijo orodij "Quantum", je Black and Decker opravil razgovore s kupci svojih obstoječih izdelkov. Le-ti so bili identificirani s karticami jamstva. Rezultat je bila zelo uspešna nova linija, ki je dosegla neverjeten uspeh med kupci. Pri zagotavljanju poprodajnih storitev je tudi pomembno, kako se le-te opravljajo. V prvi fazi, ko gre za nove izdelke, se proizvajalci praviloma odločijo, da bodo poprodajne storitve opravljali sami. Na ta način ostajajo v stalnem stiku s kupcem in proizvodom ter si zagotavljajo stran 29

36 povratne informacije, ki so lahko zelo koristne pri uvajanju določenih tehničnih izboljšav ali pri snovanju novih izdelkov. Opravljanje teh storitev pa lahko prinaša tudi finančne koristi, posebej če je podjetje edini dobavitelj nadomestnih delov. Po določenem času podjetja običajno prenesejo večji del vzdrževanja in popravil na pooblaščene distributerje in pooblaščene prodajalce. Tako se ponudba poprodajnih storitev geografsko bolj približa kupcem. Distributerji in pooblaščeni prodajalci so geografsko bolj razpršeni, zato lahko omenjene storitve ponudijo predvsem hitreje, čeprav morda manj kakovostno. V nasprotnem primeru mora podjetje vzpostaviti lastno servisno mrežo in se tako geografsko približati kupcem. Za dobavo nadomestnih delov v tem primeru še zmeraj skrbi matično podjetje, ki ustvarja dobiček s prodajo teh delov, dobiček od neposrednih del pa prepušča izvajalcem (Logožar, 2004: 119). Če uporabnik (kupec) oceni, da bodo pričakovani stroški popravil in rezervnih delov nizki, so možnosti za prodajo primarnega proizvoda toliko večje. Pri približno enakih cenah primarnih proizvodov so lahko prav servisni stroški odločilni za nakup. Poprodajna logistika tako postaja odločilna transakcijska faza za odnose med proizvajalci primarnih proizvodov in uporabniki teh proizvodov (grafični prikaz 7). Grafični prikaz 7: Transakcijske faze (Logožar, 2004: 120 v Avsec, 2005: 31) stran 30

37 Pri reševanju problemov poslovnega sistema se vse bolj pojavlja vprašanje varstva okolja, predvsem zaradi državne zakonodaje in ekološke osveščenosti potrošnika oziroma prebivalstva nasploh. Zato narašča pomembnost ekološkega koncepta poslovanja podjetij, posledično tudi pomembnost razbremenilne logistike. Vključuje dejavnosti vračanja pomožnih transportnih sredstev, rešuje probleme ponovne uporabe ali uničenja ostankov iz proizvodnega procesa ter skrbi za postopek reklamacij za poškodovano ali nepravilno dostavljeno blago. Še več, odgovorna je za proizvode tudi potem, ko jih potrošniki po uporabi odvržejo (npr. reciklaža osebnih vozil). Ekološki cilji razbremenilne logistike se nanašajo na recikliranje odpadkov, kar vpliva na zmanjševanje obremenjevanja naravnega okolja. Ekonomski cilji so naravnani na oblikovanje stroškovno racionalne servisne dejavnosti pri ravnanju z ostanki (Logožar, 2005). Zato uporablja razbremenilna logistika logistične zasnove prostorsko-časovnih transformacij, njene naloge pa se pojavljajo v vseh fazah logističnega procesa: v nabavni logistiki, notranji logistiki, distribucijski logistiki in poprodajni logistiki, katere del je tudi sama. Pri ravnanju z odpadki, natančneje pri njihovem odvozu, se podjetja odločajo med lastnim prevozom ali najemom zunanjih storitvenih podjetij. Pri tem upoštevajo možnost lastnega prevoza in transportne stroške. Pri zunanjem transportu daje večina podjetij prednost storitvenim podjetjem, ki so specializirana za prevoz odpadkov in pri tem uporabljajo ozko specializirana transportna sredstva. Čeprav se slovenska podjetja zavedajo pomena razbremenilne logistike, niso pripravljena nameniti več sredstev za njeno organizacijo ORGANIZIRANOST LOGISTIČNEGA SISTEMA V PODJETJU Problemi organiziranja podjetniške logistike v teoriji še niso zadovoljivo rešeni, predvsem zato, ker se veliko avtorjev še vedno loteva podjetniške logistike parcialno, s poudarkom na fizični distribuciji (Ogorelc, 1996: 33). Prvo vprašanje, ki se pojavlja v praksi: ali naj podjetje organizira logistiko kot samostojno organizacijsko enoto? Odgovor ni enostaven in je odvisen od več dejavnikov, predvsem pa od velikosti posameznega podjetja in pomembnosti logistike v njem. Zato se mora vsako podjetje o tem vprašanju odločiti samostojno in logistične dejavnosti organizirati v skladu s poslovno politiko podjetja. Požar ugotavlja, da je " lastna logistična služba verjetno najboljša, ker upošteva vse posebnosti v podjetju. stran 31

38 Vprašanje pa je, koliko je ta služba gospodarna, zlasti tedaj, ko posli niso tako številni, da bi opravičevali lastno službo logistike." (Požar, 1976: 297). V grobem lahko ločimo dva možna načina organiziranja podjetniške logistike (Požar, 2003; Logožar, 2005,): neformalno organiziranost in formalno organiziranost. Pri neformalni organiziranosti je logistična dejavnost razdrobljena po glavnih sektorjih podjetja, npr. nabavna logistika in skladiščenje nabavnega materiala v nabavnem oddelku, skladiščenje gotovih izdelkov, oprema in transport v marketingu, vodenje zalog v finančnem oddelku itd. Formalna organiziranost omogoča celovito upravljanje materialnih, energijskih in informacijskih tokov v poslovnem sistemu in predstavlja združevanje vseh logističnih dejavnosti v samostojno funkcijsko področje. V tem je njena bistvena prednost (Ogorelc, 1996: 35). Požar in Logožar ocenjujeta, da je v večini slovenskih podjetij logistična dejavnost organizirana neformalno (Požar, 2003; Logožar, 2005). Požar dodaja: "Slovenija je na tem področju vsaj pet let za Evropo oziroma celo deset do petnajst let za ZDA, kjer imajo celo podpredsednike uprave, ki so odgovorni samo za logistiko." Meni, da bi morala naša podjetja odločneje ukrepati v smislu izboljšanja organiziranosti logistike, kajti le tako bodo ostala konkurenčna na globalnem trgu. Po njem je prvi korak zaposlitev posebnega svetovalca za logistiko. Naslednji pa je ustanovitev samostojnega logističnega oddelka, kot je to v razvitih tržnih gospodarstvih, kjer so logistični oddelki enakovredni vsem ostalim oddelkom v podjetju (formalna organiziranost) in svojo dejavnost izvajajo v koordinaciji z drugimi oddelki. V velikih poslovnih sistemih se pojavljajo naslednje oblike formalne organiziranosti (Ogorelc, 1996: 35): centralizirana oblika, decentralizirana oblika in kombinirana oblika. Na odločitev glede stopnje centralizacije podjetniške logistike vplivajo različni dejavniki: homogenost blaga z vidika logistike (večja homogenost večja centralizacija), kompleksnost logistične mreže (z večanjem števila kanalov raste tendenca k decentralizaciji), želena raven oskrbovanega in dobavnega servisa, prostorska skoncentriranost proizvodnje (pri stran 32

39 proizvodnji na enem mestu bo primernejša centralizacija) in že obstoječa organizacijska struktura. Primerna organizacijska struktura podjetniške logistike se izbere glede na potrebe oziroma zahteve poslovnega sistema. Vsako podjetje določi organizacijsko strukturo, ki bo omogočala čim gospodarnejše poslovanje. Čista decentralizirana organizacijska oblika je primerna za zelo velike poslovne sisteme. Za relativno majhna podjetja je načeloma primernejša centralizirana oblika organiziranosti. Kombinirana organiziranost logistike je primerna za večino podjetij (Ogorelc, 1996: 36). Organiziranje logističnega sistema je dinamičen in trajen proces, s katerim se želimo čim bolj prilagajati različnim vplivom (npr. spremembam okolja, spremembam delovnega procesa, uvajanju novih tehnologij itn.). Podjetniška logistika, podobno kot ostale funkcije v poslovnem sistemu, je lahko organizirana v različne organizacijske strukture: linijsko organiziranost, linijsko-štabno organiziranost, projektno organiziranost ali matrično organiziranost. Linijska organizacijska struktura (grafični prikaz 8) je najstarejša oblika organiziranosti, zato ji pravimo tudi tradicionalna organiziranost. V takšni strukturi ima vodja vsakega oddelka centralno mesto, odnosi pri vodenju pa temeljijo na načelu "enotnega dajanja nalog". Prednosti linijske organiziranosti so: jasni odnosi direktne podrejenosti, kratke poti za navodila, sporočila in naloge, kar zagotavlja vodstveno kontrolo. Velika pomanjkljivost linijske organiziranosti je v njeni togosti. Zaradi upravljanja logistike z enega mesta obstaja tudi nevarnost, da pride do velikih poslovnih tveganj (Ogorelc, 1996: 36), ker je podjetniška logistika interdisciplinarna dejavnost, pri kateri je malo verjetno, da bi ena oseba obvladala vsa potrebna specialistična znanja. Taka organiziranost logistike je primerna predvsem za organizacije z veliko raznovrstnimi in razpršenimi logističnimi opravili, ki jih koordinira centralni logistični. stran 33

40 Grafični prikaz 8: Linijska oblika organiziranosti (Logožar, 2004: 15) Linijsko-štabno organizacijsko strukturo dobimo, če linijski obliki dodamo štabne organe (grafični prikaz 9). Grafični prikaz 9: Linijsko-štabna oblika organiziranosti (Logožar, 2004: 16) Štab je sestavljen iz specialistov za posamezna logistična področja. Nima pravice odločanja, temveč daje le nasvete linijskim vodjem o raznih stran 34

41 specialističnih problemih. Linija izvaja operativno logistične naloge, naloga štaba pa je predvsem analiza (logističnih stroškov, oskrbovalnega in dobavnega servisa...), načrtovanje (npr. transporta in zalog), razvijanje novih metod (npr pakiranja) in svetovanje liniji pri doseganju operativnih ciljev (Ogorelc, 1996: 37). Štabno dejavnost lahko razumemo kot neke vrste pripravo za učinkovito vodenje podjetniške logistike. Zato predstavlja linijsko-štabna organizacijska struktura napredek v primerjavi z linijsko zasnovo, pri kateri mora ena oseba obvladati vsa potrebna specialistična znanja. Pogosto pa se v praksi dogaja, da linijski vodje ne upoštevajo priporočil štaba pri logističnem odločanju. Linijsko-štabno organizacijska struktura je prav tako primerna za podjetja z velikim obsegom logističnih nalog. Projektno-organizacijsko strukturo večina avtorjev razlaga kot "posebno obliko kombinirane organizacijske strukture, primerne za izvajanje obsežnejših nalog, ki jih imenujemo projekti" (Ogorelc, 1996: 38). Ogorelc navaja Perićevo definicijo projekta, ki ga opredeljuje kot "enkratno celoto dejavnosti (aktivnosti) poslovnega sistema, za katero je značilno, da ima skupne smotre in cilje, opredeljen začetek in konec ter opredeljeno zaporedje med seboj povezanih aktivnosti" (Perić: Projektna organizacija, str v Ogorelc, 1996: 38). Torej je projekt časovno omejena celota dejavnosti, namenjenih izpolnitvi načrtovanega cilja oziroma projektne naloge. Na poenostavljeni shemi (grafični prikaz 10) je prikazana oblika projektne organiziranosti, ki je združena z linijsko organizacijsko strukturo. Proces logističnega odločanja poteka tako, da rutinske odločitve ostanejo v pristojnosti obstoječih organizacijskih enot linijske strukture, procesi odločanja, povezani z večjim tveganjem, pa potekajo v okviru projektne organizacije. Za vsak projekt se določi vodja, ki nadzoruje vse funkcije, dejavnosti in vire za realizacijo projekta. V projektni skupini sodelujejo strokovnjaki iz različnih organizacijskih enot, katerih sodelovanje zahteva izvedba projekta. V okviru projekta opravljajo določene aktivnosti do konca projekta, po končanem projektu pa se vrnejo v svoje matične organizacijske enote. stran 35

42 Grafični prikaz 10: Projektna organizacijska struktura (Ogorelc, 1996: 38) Matrična organizacijska struktura je primerna za podjetja, kjer izvajajo hkrati večje število manjših projektov. Pri taki organiziranosti delujejo sodelavci pri različnih projektih, vendar pa ostanejo podrejeni vodjam svojih matičnih organizacijskih enot (Ogorelc, 1996: 39). Ugotavljamo potrebno sodelovanje funkcijskih organizacijskih enot (nabave, proizvodnje, prodaje, logistike in financ) pri posameznih projektih. To sodelovanje lahko prikažemo z enostavno matriko (grafični prikaz 11). Projekt Projekt A Organizacijske enote Nabava Proizvodnja Prodaja Logistika Finance Projekt B Projekt C Projekt D Grafični prikaz 11: Matrika sodelovanja v matrični strukturi (Ogorelc, 1996: 39) stran 36

43 Sodelovanje med obstoječimi organizacijskimi enotami in projektno organizacijo je dinamično in ga v vsakem trenutku lahko prilagodimo zahtevam in posebnostim podjetja. Tako dobimo organizacijsko strukturo, ki je dinamična v odzivanju na spremembe (graf. prikaz 12). Grafični prikaz 12: Matrika sodelovanja v matrični strukturi (Logožar, 2004: 17) 2.3 MENEDŽMENT OSKRBNE VERIGE Podjetniška logistika je na poti razvoja doživela številne spremembe. Povezano obravnavanje posameznih elementov logističnega sistema znotraj podjetja, ki ga Rushton imenuje koncept integrirane ali "totalne logistike" ("total logistics concept" TLC) (Rushton in drugi 2000: 19 21) je pomenilo prvi pomemben korak v njenem razvoju. Naslednji korak je bil organiziranje logistike v soglasju z drugimi poslovnimi funkcijami v podjetju. To je logistiki prineslo vlogo združevalne funkcije in instrumenta racionalizacije podjetij. V sodobnem času postaja logistika eden temeljnih mehanizmov za zagotavljanje strateške prednosti podjetij v konkurenčnem okolju. Razvoj logistične panoge je presegel stopnjo, na kateri klasični koncept podjetniške logistike namenja glavno pozornost upravljanju integriranega stran 37

44 logističnega sistema, v smislu racionalizacije poslovanja znotraj podjetja (Ogorelc, 2004: 287; Logožar, 2004: 152). Nahajamo se na stopnji, na kateri je treba racionalizirati poslovanje v celotni verigi, ki združuje logistične operacije dobaviteljev, proizvodno-storitvenih podjetij, posrednikov in odjemalcev. V preteklosti se je nemalokrat dogajalo, da so bili odnosi podjetja z dobavitelji na eni strani in distributerji na drugi strani prej težavni kot partnerski in sodelovalni. Upravljanje oskrbne verige zahteva prilagajanje vseh njenih udeležencev končnemu cilju: iskanju poti najdobičkonosnejše in najcenejše dostave želenega izdelka na pravo mesto ob dogovorjenem času (Kavčič, 2006: 67). V angleški literaturi se za oskrbno verigo uporablja termin "Supply Chain", za upravljanje oskrbne verige pa termin "Supply Chain Management". Angleški izraz "Supply Chain" slovenski avtorji različno prevajajo. Tako je mogoče zaslediti prevode: preskrbovalna veriga, oskrbovalna veriga, oskrbna veriga, preskrbna veriga, dobavna veriga itn. Termin "Supply Chain Management" se najpogosteje prevaja kot menedžment oskrbne verige, zasledimo pa tudi druge prevode: logistični menedžment oskrbne verige, upravljanje oskrbne verige in vodenje oskrbne verige. Ogorelc govori o oblikovanju oskrbne verige oziroma o menedžmentu oskrbne verige, čeprav omenja tudi logistični menedžment oskrbne verige, v smislu združevanja logističnih operacij dobaviteljev, proizvajalcev, posrednikov in kupcev (Ogorelc, 2004: 287). Logožar razlikuje oblikovanje dobavnih in logističnih verig, uporablja tudi termin logistični menedžment. Termin dobavna veriga uporablja takrat, ko proces zadeva vse funkcije podjetja (proizvodnjo, marketing, finance itd.), termin logistična veriga pa takrat, ko je poudarek na logističnih dejavnostih. Logistični menedžment razlaga kot " del menedžmenta dobavnih verig" (Logožar, 2004: 152). Ne glede na to, kako poimenujemo verigo, v katero so vključeni dobavitelji, proizvodno-storitvena podjetja, posredniki in odjemalci, postaja le-ta ena izmed temeljnih strategij v sodobnem logističnem poslovanju. Tukaj bomo uporabljali termin oskrbna veriga in menedžment oskrbne verige ali upravljanje oskrbne verige. Bistvene značilnosti upravljanja oskrbne verige so (Rushton in drugi, 2000: 31; Ogorelc, 2004: 293): v procesih načrtovanja sodelujejo vsi udeleženci oskrbne verige, upravljanje oskrbne verige je proces strateškega načrtovanja, spremenjena sta pomen in način upravljanja zalog zaloge so le sredstvo uravnavanja pretoka materiala v celotni oskrbni verigi, stran 38

45 vzpostavitev in uporaba enotnega informacijskega sistema je predpogoj za uspešnost oskrbne verige. Temeljno pravilo menedžmenta oskrbne verige poudarja, da udeleženci oskrbne verige ne konkurirajo drug drugemu, temveč kot celota konkurirajo drugi oskrbni verigi. Uspešnost enega udeleženca v verigi je premosorazmerna z uspešnostjo celotne oskrbne verige (Kavčič, 2006: 65). Ogorelc definira oskrbno verigo kot " vse aktivnosti, ki omogočajo oskrbo proizvodnje z materialnimi viri in pretok izdelkov do končnega porabnika ter s tem povezan tok informacij. Materialni tok in tok informacij tečeta v obe smeri oskrbne verige, po verigi navzdol in navzgor." (Ogorelc, 2004: 289) Oskrbna veriga zajema obvladovanje informacijskih sistemov, nabavo materiala, menedžment proizvodnje, upravljanje zalog, skladiščenje, pakiranje izdelkov in druge dejavnosti. Zasledimo jo tako v storitvenih kot v proizvodnih organizacijah, čeprav se kompleksnost verige lahko močno razlikuje med različnimi panogami in podjetji. Na graf. prikazu 13 je shema preproste oskrbne verige za en izdelek. Grafični prikaz 13: Shema preproste oskrbne verige (Navision, 2001: 2 v Lavrič, 2003: 14) V praksi oskrbne verige niso tako preproste. Lahko imajo več končnih izdelkov, številne materiale in polizdelke za izdelavo končnih izdelkov, tok materialov pa lahko zahteva različne načine transporta. Ne glede na njeno kompleksnost je bistvo oskrbne verige, da so v njo poleg proizvodno-storitvenih podjetij vključeni tudi dobavitelji, posredniki in odjemalci. Racionalizacija logističnih procesov se ne izvaja le v proizvodno-storitvenih podjetjih, temveč v celotni oskrbni verigi. V tem vidi Rushton temeljno razliko med tradicionalno logistiko in menedžmentom oskrbne verige (Rushton in drugi, 2000: 30). stran 39

46 Pri oblikovanju oskrbnih verig običajno eno podjetje prevzame vlogo nosilca v celotni verigi in s tem postane nekakšen vodja in koordinator aktivnosti. Nosilec verige v celoti nadzira (v sodelovanju z zunanjimi partnerji) logistične procese znotraj verige, kar omogoča racionalizacijo poslovanja (Ogorelc, 2004: 287). V nekaterih primerih je nosilec lahko končni prodajalec ali pa glavni proizvajalec v verigi. Po možnosti je to nosilec blagovne znamke za določen izdelek, ki običajno zastavi svoj tržni ugled, prednosti pa uživajo tudi drugi udeleženci verige. Zato podjetja skrbno izbirajo partnerje, ker tudi tukaj velja pregovor, da je veriga močna toliko, koliko je močan njen najšibkejši člen. Pri izbiri partnerjev se upoštevajo kriteriji, kot so: sposobnost zagotavljanja kakovosti, spoštovanje pogodbenih rokov, finančna stabilnost, upoštevanje okoljevarstvenih standardov in drugo. V postopku izbire partnerjev težijo podjetja k racionalizaciji strukture dobaviteljev, logističnih podjetij kot izvajalcev določenih logističnih storitev, v nekaterih primerih pa celo kupcev. Racionalizacija prinaša ožji krog sodelujočih, posledično pa naraščanje soodvisnosti, učinkovito sodelovanje in medsebojno zaupanje. Takšna poslovna filozofija predstavlja temeljit obrat od dosedanjega prepričanja, da večje število dobaviteljev povečuje konkurenco, kar zmanjšuje ceno in povečuje kakovost (Ogorelc, 2004: 294). Zmanjševanje cen se dosega na podlagi učinkovitega sodelovanja skozi optimizacijo postopkov v vseh fazah poslovnega procesa, kar se odraža v izboljšanju kakovosti in prihrankih pri logističnih stroških. Bistvo optimizacije logističnega procesa je skrajševanje časa dobave in zmanjševanje zalog v skladiščih v celotni oskrbni verig. Oba elementa vplivata na zmanjševanje stroškov poslovanja, posledično tudi na doseganje večjega dobička. Krajši dobavni čas in večja odzivnost na zahteve porabnikov pa imata dodatni pomen doseganje konkurenčnosti. Porabniki so vse bolj pripravljeni plačati posebno (večjo) ceno, če lahko prejmejo blago (storitve) v čim krajšem času ali v točno določenem času. To omogoča zmanjšanje zalog in logističnih stroškov odjemalcev. Skrajševanje časa dobave, povečanje odzivnosti in zmanjševanje zalog v skladiščih podjetja dosegajo z uporabo različnih metod oziroma sistemov upravljanja oskrbnih verig: oskrba ob pravem času (Just in Time), hiter odziv (Quick Response), učinkovit odziv podjetja (Efficient Consumer Response ECR), sistem pretovora (crossdocking) in drugi sistemi (Ogorelc, 2004: 294). Pri krčenju obsega zalog so danes na razpolago številne tehnike, ki nam pomagajo pri načrtovanju različnih potreb (po materialih, virih, logističnih potrebah itn.), pri načrtovanju distribucije in pri izbiri proizvodnih tehnik, ki vplivajo na zmanjšanje zalog. Najbolj so v uporabi naslednje: stran 40

47 MRP (Material Requirements Planning) načrtovanje potrebnih materialov, MRP II (Manufacturing Resource Planning) načrtovanje proizvodnih virov, OPT (Optimal Production Technique) izbira optimalne proizvodne tehnike, DRP (Distribution Resource Planning) načrtovanje distribucije, LRP (Logistics Requirements Planning) načrtovanje logističnih potreb. Tehniko Just In Time JIT (oskrba ob pravem času), ki smo jo že omenili kot orodje za skrajšanje časa dobave, lahko prispeva tudi k zmanjševanju zalog v skladiščih celotne oskrbne verige. Idealno bi bilo poslovanje brez zalog, vendar ima tehnika JIT svoje omejitve in tudi svoje slabosti. Pri dobavah po načelu JIT je potrebna previdnost. Tveganost takšnega poslovanja je večja, saj ne dopušča nikakršnih motenj v dobavah in poslovanju. Tveganje lahko zmanjšamo z izborom zanesljivih partnerjev. Vprašanje pa je, ali dobavitelji zmorejo tako fleksibilno poslovanje po načelih JIT, kot ga zahteva naročnik. Da bi zadostili spremenljivemu povpraševanju, si morajo dobavitelji ustvariti visoke varnostne zaloge, s tem pa se celotne zaloge v oskrbni verigi prav nič ne zmanjšajo in ne more priti do realnih prihrankov. Druga nevšečnost je, da se po načelu JIT število fizičnih dobav bistveno poveča, obenem pa je povprečna velikost tovora vse manjša, kar negativno vpliva na ekonomičnost transporta. Dodatna slabost tehnike JIT je potreba po večizmenskem delu, ki ga zahteva načelo dobave 24/7. Navedene slabosti kažejo, da je tehnika JIT zaradi praktičnih težav in stroškov neprimerna za poslovanje s širšim krogom kupcev. Cooper meni (Cooper in drugi 1994: 51), da se bo podjetje odločilo za poglobljeno sodelovanje le z nekaterimi partnerji, z ostalimi pa bo razvilo poslovne odnose v okviru svojih trenutnih zmogljivosti. To je še en vzrok, ki govori v prid krčenju števila partnerjev. Zagotavljanje celovite kakovosti je dodatni dejavnik, ki vpliva na izbiro partnerjev. Zahteva doseganje določenih standardov kakovosti v celotni oskrbni verigi, tako pri vhodnih surovinah kakor tudi pri oskrbnem servisu. Zahtevanega nivoja kakovosti pa verjetno ne zmore prav vsak. stran 41

48 Pri menedžmentu oskrbne verige vse bolj opažamo premik od množične proizvodnje k "proizvodnji po meri", ki se prilagaja zahtevam strank. V zvezi s tem Ghiani (Ghiani in drugi, 2004: 4) deli sisteme upravljanja oskrbne verige na "push" in "pull". Pri sistemu "push" upravljanja oskrbne verige sta proizvodnja izdelkov in njihova distribucija zasnovani na predvidevanju potreb porabnikov (sistem "make-to-stock" MTS). To zahteva natančne raziskave trga, zaloge izdelkov pa se skladiščijo v centralnih skladiščih in pri trgovcih. Sistem "pull" upravljanja oskrbne verige pomeni proizvodnjo izdelkov le na zahtevo naročnikov ("make-to-order" sistem MTO). Primernost sistema se ugotavlja za vsako podjetje posebej na podlagi lastnosti izdelkov, karakteristik proizvodnega procesa, raznovrstnosti in količine izdelkov. Načeloma so sistemi MTO primernejši, ko je zahtevan čas dobave krajši, izdelki dražji, naročila manjša in raznovrstna. V nekaterih primerih je kombinacija obeh sistemov najprimernejša za upravljanje oskrbne verige. Za oskrbno verigo je značilen tudi premik od vertikalne organiziranosti k horizontalni integraciji vseh udeležencev, ki vključuje tudi zunanjo oskrbo (outsourcing). Model upravljanja oskrbne verige je podoben integriranemu logističnemu sistemu v podjetju. Tudi tukaj obravnavamo logistične procese z vidika celote. Razlika je le v tem, da v oskrbno verigo dodamo še dobavitelje, posrednike in končne porabnike. Udeleženci oskrbne verige ustvarjajo partnerstvo, ki temelji na zaupanju in skupnih ciljih. Ključna elementa uspešnega partnerstva sta preglednost (transparentnost) stroškov in hitra izmenjava informacij. Preglednost stroškov mora potekati na obeh straneh: od dobaviteljev k odjemalcem in obratno, tako da imajo vsi udeleženci oskrbne verige vpogled v strukturo celotnih stroškov in delež lastnih stroškov v njih. Pomembno je, da so v verigi spoštovani in upoštevani interesi vseh sodelujočih. Tok informacij je pomemben v menedžmentu oskrbne verige. Pravočasna in natančna informacija omogoča logističnemu osebju preglednost zalog in izdelkov vzdolž celotne verige, hitro in učinkovito odločanje, vpogled v pretok materiala (sledenje pošiljk) v skoraj realnem času in pravočasnost dobave, kar je končni cilj. Predpogoj za to je modernizacija informacijske opreme in uvajanje sodobnega in medsebojno povezljivega informacijskega sistema v celotni oskrbni verigi. Le tako bodo lahko izkoriščene velike možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija: internet, iskalniki, elektronska pošta, elektronska izmenjava podatkov, elektronske prodajne tehnologije in drugo. Uporaba navedenih tehnologij zmanjšuje odzivni čas logističnega sistema in tudi stran 42

49 zaloge v skladiščih, posledično pa prispeva tudi k zmanjšanju logističnih stroškov in povečanju konkurenčne prednosti oskrbne verige. 2.4 ZNAČILNOSTI MEDNARODNE OSKRBNE VERIGE V sodobnem času narašča število podjetij, ki delujejo v mednarodnem okolju. Vzroki so različni, najpomembnejši pa so: liberalizacija svetovne trgovine, globalizacija in regionalizacija svetovnega gospodarstva, razvoj informacijske tehnologije, spremembe na svetovnem trgu, krajši življenjski cikel izdelkov, razvoj podjetniške logistike (logističnih tehnologij, novih oblik menedžmenta...) in drugo (Ogorelc, 2004: 267). Z izboljševanjem infrastrukture in izobrazbe prihaja do selitve proizvodnje iz razvitejših držav v stroškovno ugodnejša območja oziroma v države z blažjo okoljsko zakonodajo. Prihranki zaradi nižjih proizvodnih stroškov praviloma več kot odtehtajo povečane transportne stroške in rastoče stroške zalog na poti. Z globalizacijo in regionalizacijo svetovnega gospodarstva prihaja do oblikovanja regionalnih ekonomskih zvez v Evropi, Severni Ameriki in na Daljnem vzhodu. Sodelovanje podjetij na mednarodnem trgu daje večji pomen tudi podjetniški logistiki, ki mora zagotoviti učinkovito logistično podporo za oskrbo strank po vsem svetu. Tako nastajajo mednarodne oskrbne verige. Razvijajo se tudi regionalni in globalni logistični operatorji, ki izvajajo logistične storitve po vsem svetu. Globalizacija svetovnega gospodarstva povzroča, da mednarodne oskrbne verige postajajo vse daljše in bolj kompleksne, posledično tudi dražje. Rushton navaja (Rushton in drugi, 2000: 27), da so posledice globalizacije svetovnega trga podaljšanje razdalj v oskrbni verigi, podaljšanje odzivnega časa, podaljšan in manj zanesljiv transportni čas, povečanje zalog in povečanje manipuliranja z blagom. Vse to zahteva večji in dražji logistični aparat, kar negativno vpliva na ceno izdelka in konkurenčnost podjetja na mednarodnem trgu. Poleg tega je podjetje, ki deluje v mednarodnem okolju, izpostavljeno številnim tveganjem v poslovanju. Tveganje se povečuje z geografsko širitvijo trga in večanjem števila udeležencev v oskrbni verigi. Če želi ohraniti svoj tržni delež tudi v razmerah večjega tveganja, mora biti podjetje pripravljeno na hitre spremembe, ki imajo še posebej velik vpliv na oskrbno verigo. V razmerah globalne konkurence je nenehno iskanje novih logističnih rešitev sestavni del prilagajanja podjetja okolju. Logistična strategija mora podpirati celovito strategijo podjetja in prispevati k doseganju konkurenčne prednosti. Rushton meni (Rushton in drugi, 2000: 32 33), da podjetje (oskrbna veriga) lahko doseže konkurenčno prednost na naslednje načine (grafični prikaz 14): stran 43

50 prodaja cenejše izdelke od konkurence (cost leader), prodaja kakovostnejše izdelke oziroma takšne, kot jih odjemalci želijo, kjer jih želijo in kadar jih želijo (service leader), poskuša doseči oboje (cost & service leader). Grafični prikaz 14: Različni pristopi zagotavljanja konkurenčne prednosti (Christopher M. v Rushton in drugi, 2000: 33) Medsebojno odvisnost med stroški poslovanja oskrbne verige, časom dobave in kakovostjo proizvoda lahko prikažemo s pomočjo "trikotnika kakovosti" oskrbne verige (graf. prikaz 15). Grafični prikaz 15: Trikotnik kakovosti oskrbne verige (Orbanić, 2007) stran 44

51 Prvi vidik zagotavljanja konkurenčne prednosti (cost leader) poudarja politiko zniževanja stroškov poslovanja, ki je stalno prisotna v sodobnem svetovnem gospodarstvu. Turk definira stroške kot " cenovno izražene potroške prvin poslovnega procesa, ki nastopajo pri nastajanju proizvodov..." (Turk in drugi, 1997 v Orbanić, 2007). Delijo se na stroške delovne sile, stroške delovnih sredstev in stroške predmetov dela. Negativno vplivajo na konkurenčnost, zato so stalni pritiski na uprave podjetij po njihovem zniževanju. Stroški delovnih sredstev in stroški predmetov dela so dosegli stopnjo, pri kateri jih praktično ni možno več zniževati, zato se podjetja usmerjajo na zniževanje stroškov delovne sile in logističnih stroškov. Posledica je selitev proizvodnje iz razvitejših držav v stroškovno ugodnejša območja. Prihranki zaradi nižjih proizvodnih stroškov praviloma več kot odtehtajo povečane transportne stroške in rastoče stroške zalog na poti (Ogorelc, 2004: ). Nižje logistične stroške pa lahko dosežemo z zmanjšanjem zalog in optimizacijo logističnih procesov vseh udeležencev v celotni oskrbni verigi. Drugi vidik doseganja konkurenčne prednosti oskrbne verige (service leader) temelji na odzivnosti oskrbne verige in kakovosti proizvodov ter oskrbnega servisa odjemalcev. Odzivnost pomeni sposobnost hitrega reagiranja na spreminjanje tržnih razmer (Ogorelc, 2004: 298) in bistveno vpliva na uspešnost podjetja. Na odzivnost oskrbne verige vplivata prožnost in hitrost vseh faz logističnega procesa, posebej pa nabavne in distribucijske logistike. Kakovost proizvodov je danes večplastna. Proizvajalci izdelujejo približno enako kakovostne proizvode, zato proizvodnja visoko kakovostnih proizvodov še ne pomeni poslovnega uspeha. Pri kakovosti proizvoda pridobiva vse večji pomen zadovoljstvo kupcev, ki so njeni dokončni razsodniki. Anderson in Fornell sta opredelila ključne parametre, ki prikazujejo povezavo med zadovoljstvom kupca in dobičkom organizacije. Večje zadovoljstvo kupca naj bi vplivalo na (Anderson in Fornell, 1994 v Marolt, Gomišček, 2005: 64 65): večjo zvestobo obstoječih kupcev organizaciji, nižjo cenovno občutljivost proizvodov, neodzivnost obstoječih kupcev na prizadevanje konkurence, nižje stroške poslovanja, nižje stroške pritožb in reklamacij, nižje stroške pridobivanja novih kupcev, povečanje ugleda organizacije. stran 45

52 Podjetja se usmerjajo na ustvarjanje inovativnih proizvodov, ki pomenijo zadovoljitev nepoznanih, še neizraženih potreb in želja kupcev (Marolt, Gomišček, 2005: 19 20). Proizvod mora imeti takšne lastnosti, ki jih proizvodi konkurence nimajo, kar pritegne kupce in jih prepriča, da ga kupijo. Tako si podjetje zagotavlja konkurenčno prednost. Oskrbni servis odjemalcev je neposredno povezan z distribucijsko logistiko. Rushton poudarja, da so ključni dejavniki kakovostnega oskrbnega servisa enostavnost naročanja, prilagodljivost, dosegljivost izdelkov in zanesljivost pri dostavi blaga (Rushton in drugi, 2000: 35). Dodaja, da nivo kakovosti optimalnega oskrbnega servisa določamo na podlagi želja odjemalcev in tudi na podlagi stroškov, ki pri tem nastanejo (grafični prikaz 16). Optimalno razmerje je v praksi težko določiti, čeprav ga lahko definiramo kot točko, pri kateri so dodatni stroški, ki nastanejo zaradi oskrbnega servisa, enaki dodani vrednosti izdelka, ki pri tem nastane (Rushton in drugi, 2000: 43). Grafični prikaz 16: Razmerje nivoja kakovosti oskrbnega servisa in stroškov (Rushton in drugi, 2000: 44) stran 46

53 Oskrbni servis, ki je označen kot 100-odstotni, imenujemo idealni oskrbni servis ("perfect service"). Bolj ko se mu približujemo, večji so stroški. Ko presežemo 90 % kakovosti idealnega oskrbnega servisa, stroški začnejo eksponencialno naraščati, razlike v kakovosti servisa pa odjemalci skorajda ne zaznajo. Čeprav obstaja več pristopov k stroškom kakovosti, se najpogosteje omenja pristop na makro in mikro osnovi. Makro delitev razdeli vse stroške, ki so kakorkoli povezani s kakovostjo, v tri glavne kategorije (Marolt, Gomišček, 2005: 153): stroški preventive, stroški preverjanja skladnosti in stroški neustrezne kakovosti (grafični prikaz 17). Stroški za kakovost predstavljajo vsoto stroškov preventive in stroškov preverjanja skladnosti. Iz slike je razvidno, da je povečanje stroškov za kakovost racionalno samo, dokler skupna vsota stroškov pada do točke B, kjer skupni stroški dosežejo minimalno vrednost A. Točko B imenujemo optimum. Grafični prikaz 17: Odnos makro stroškov (Orbanić, 2007) Da zagotovimo kakovosten oskrbni servis odjemalcev, moramo poznati njihove želje in potrebe. Na podlagi teh natančno določimo cilje oskrbnega servisa oziroma področja (dejavnosti) njegovega stran 47

54 zagotavljanja. Glede na stopnje zadovoljevanja želja in potreb odjemalcev lahko govorimo o treh področjih (grafični prikaz 18): področje, pri katerem naši napori pri zagotavljanju oskrbnega servisa presegajo želje in potrebe odjemalcev (overkill doing to much), področje, pri katerem naši napori pri zagotavljanju oskrbnega servisa ne zadostujejo željam in potrebam odjemalcev (underperformance room for improvement), področje, pri katerem so naši napori pri zagotavljanju oskrbnega servisa optimalni oziroma popolnoma zadovoljujejo želje in potrebe odjemalcev (target area). Grafični prikaz 18: Izbira ciljev oskrbnega servisa (Rushton in drugi, 2000: 41) Za nenehno izboljševanje kakovosti proizvoda je potrebno stalno spremljanje želja in potreb kupcev ter merjenje njihovega trenutnega zadovoljstva. Na podlagi tega lahko uvajamo spremembe, ki vodijo do boljše kakovosti. Dobro orodje za nenehno izboljševanje kakovosti proizvoda je menedžment kakovosti, ki je zasnovan na standardih stran 48

55 skupine SIST ISO 9000: Temelji na procesnem pristopu, katerega osnova je Demingov krog PDCA (Plan, Do, Check, Act) grafični prikaz 19. Grafični prikaz 19: Nenehno izboljševanje kakovosti proizvoda (Orbanić, 2007) Novi trend pri oskrbnem servisu odjemalcev je t. i. idealno naročilo ("the perfect order" ali "on time in full" OTIF), ki poudarja: dostavo količin točno po naročilu, dostavo, časovno usklajeno z željo naročnika (datum, čas), brez dostavnih težav (poškodbe, primanjkljaj, odklonitev naročila), ažurno in kompletno dostavno dokumentacijo. Menedžment oskrbne verige se zgleduje po ideji integriranja logističnih procesov v konceptu podjetniške logistike. Poskuša doseči oba vidika konkurenčne prednosti (cost & service leader) z racionalizacijo logističnih procesov v celotni oskrbni verigi in tudi z ustvarjanjem dodane vrednosti izdelkov z oskrbnim servisom odjemalcev. Pomembno vlogo pri tem ima tudi zunanja oskrba (outsourcing). stran 49

56 2.5 ZUNANJA OSKRBA (OUTSOURCING) V LOGISTIKI Termin "outsourcing" izvira iz ZDA in je skovanka iz besedne zveze "outside resource using", kar pomeni uporaba zunanjih virov (Malačič, 2005: 3). Slovenski avtorji termin "outsourcing" različno prevajajo: zunanje izvajanje dejavnosti, izločanje dejavnosti, najem storitev in najpogosteje uporabljen termin je zunanja oskrba, ki ga bomo v nadaljevanju uporabljali. Koncept zunanje oskrbe so strokovnjaki zasnovali na temelju poslovanja "naredi ali kupi" ("make or buy") (Ogorelc, 2004: 307), ki ima v industrijskih podjetjih že dolgo tradicijo. Glavni razlog za uvajanje koncepta zunanje oskrbe v podjetja je želja po zmanjševanju stroškov poslovanja ter tudi izboljšanje kakovosti izdelkov oziroma storitev. Zaradi kompleksnosti sodobnega poslovanja in vse ostrejše konkurence se podjetja osredotočajo na osnovno dejavnost (core business) oziroma izvajajo poslovne aktivnosti, v katerih imajo konkurenčno prednost. Ključne konkurenčne prednosti nekega podjetja so tiste, po katerih ga trg razlikuje od drugih podjetij. Dobra podjetja se usmerjajo samo na nekaj ključnih prednosti. Zunanja oskrba pomeni " pogodbeni prenos nekaterih ponavljajočih se notranjih aktivnosti na zunanje izvajalce" (Greaver, 1999: 3 v Vežnaver, 2005: 20), ki so kot specialisti sposobnejši (kompetentnejši), da naloge opravljajo kakovostneje in/ali z manjšimi stroški poslovanja. Ključno vprašanje pri zunanji oskrbi je, kako pravilno uskladiti notranje in zunanje vire, da bi dosegli optimalen rezultat, oziroma katere dejavnosti prenesti na zunanje izvajalce. Eden izmed odločilnih dejavnikov v postopku odločanja o uporabi koncepta zunanje oskrbe je analiza transakcijskih stroškov (tudi oportunitetnih), ki jih ima podjetje z opravljanjem posamezne dejavnosti. Ti se primerjajo s stroški, ki bi nastali, če bi to isto dejavnost za podjetje opravljal zunanji izvajalec pod pogojem, da ne pride do padca kakovosti. Analiza mora biti rezultat timskega dela, pri katerem sodelujejo strokovnjaki iz različnih poslovnih funkcij podjetja: nabave, proizvodnje, marketinga, logistike, financ. Vprašanje stroškov ni edino, ki odloča o prenosu poslovnih aktivnosti na zunanje izvajalce. Iz podjetja prav gotovo ne bodo prenesli tistih dejavnosti, s pomočjo katerih bi konkurenca ogrozila njihov položaj (Ogorelc, 2004: 310). Zato je treba poiskati optimalno razmerje med prednostmi zunanje oskrbe in povečano ranljivostjo podjetja. Najuspešnejša podjetja, ki sodelujejo z zunanjimi izvajalci, se zavedajo, da konkurenčna oskrbna veriga temelji na uspešnem partnerstvu vseh stran 50

57 udeležencev oskrbne verige. Uspešnega partnerstva ni brez skupnih ciljev, medsebojnega zaupanja in tesnega sodelovanja. Zato pogosto z njimi delijo tudi ključne konkurenčne prednosti. Koncept zunanje oskrbe v razvitih državah vse bolj pridobiva pomen. Primeren je za vse poslovne funkcije v podjetju, od nabave, proizvodnje, prodaje, financ do logistike. Ogorelc meni, da je najpomembnejše področje uporabe koncepta zunanje oskrbe proizvodnja (Ogorelc, 2004: 310), vendar se bomo v nalogi omejili le na področje podjetniške logistike. Odločitev za zunanjo oskrbo na področju logistike mora podpirati temeljno strategijo podjetja. Tako se je eno največjih slovenskih trgovskih podjetij Merkur odločilo, da odda transportne storitve v celoti zunanjim izvajalcem, jedro logistike pa je zadržalo v lastnem upravljanju. Na ta način podpirajo temeljno strategijo podjetja, pri kateri ima logistika pomembno vlogo pri dodani vrednosti izdelkov (Oražem, 2007: 27). Naslednji razlog za odločitev o delni zunanji oskrbi je obsežnost Merkurjevega poslovanja in veliko različnih operacij, kot so: razvrščanje na manjše pošiljke, dodatno etiketiranje, embaliranje, označevanje, prepakiranje in druge skladiščne operacije. Popolna zunanja oskrba logističnih dejavnosti bi tudi povzročila nepremostljive težave z informacijsko podporo, ki bi morala biti enotna v celotni verigi. Poleg tega so v Merkurju ugotovili, da na slovenskem trgu trenutno ni zunanjega logističnega izvajalca, ki bi bil kos zunanji oskrbi njihovih logističnih dejavnosti. Ta primer ponazarja, da ni enotnega vzorca, po katerem se odločamo o uvajanju koncepta zunanje oskrbe. Kljub temu pa obstajajo določena temeljna vprašanja, na katera moramo odgovoriti pri temeljiti analizi prednosti in pomanjkljivosti uvajanja zunanje oskrbe v podjetje (Ogorelc, 2004: 311): "Ali obstajajo logistična znanja in veščine, ki jih lahko označimo kot ključne sposobnosti? Kakšne so možnosti za doseganje konkurenčnih prednosti pri prenosu logističnih aktivnosti izven podjetja? Kako izbrati zunanjega izvajalca logističnih storitev? Ali obstaja za podjetje pri prenosu logističnih aktivnosti na zunanjega izvajalca tveganje? Kako zmanjšati ranljivost podjetja (dogovor z izvajalci)?" Izvajanje logističnih storitev s pomočjo zunanjih izvajalcev lahko prinese različne rezultate, tako pozitivne kot negativne. V večini primerov prinese stran 51

58 poslovno uspešnost, lahko pa se tudi zgodi, da zunanja oskrba ne uresniči pričakovanj, predvsem, če je odločitev sprejeta brez temeljite analize. Tudi na področju podjetniške logistike se zunanja oskrba vse bolj uveljavlja, razvijajo pa se tudi regionalni in globalni logistični operatorji, ki izvajajo logistične storitve po vsem svetu. Večina industrijskih in trgovskih podjetij ne more slediti razvoju logistike. Ne dosegajo zmanjševanja logističnih stroškov in/ali povečanja kakovosti logističnih dejavnosti, kot to uspeva specializiranim logističnim izvajalcem. Ti so večinoma specializirani za določeno logistično področje. Njihove konkurenčne sposobnosti so rezultat naložb v logistično tehnologijo in v znanje ljudi in tudi izkušenj pri izvajanju logističnih storitev. Raziskave kažejo, da so najpogostejše logistične aktivnosti v zunanji oskrbi: vodenje in nadzor obračuna prevoza, zunanji transport in skladiščenje. Predvideva se, da bodo najpogostejše aktivnosti v prihodnje: uporaba logističnega informacijskega sistema, uporaba voznega parka, servisiranje in menedžment zalog (Sink in Langley, 1997: 171 v Ogorelc, 2004: 315). Na področju mednarodne logistike se podjetja še pogosteje odločajo za zunanjo logistično oskrbo. Vzroka nista samo kakovost storitev in logistični stroški, temveč predvsem znanje in izkušnje, ki sta potrebna za organizacijo in izvajanje logističnih dejavnosti na mednarodnem trgu. Logistična ponudba v globalizaciji poslovanja dobiva nekatere nove značilnosti. Opazen je premik od tradicionalnih storitev s težiščem na transportu k celoviti ponudbi logističnih storitev. Tovrstne storitve pogosto imenujemo "logistika tretjih oseb" ("Third Party Logistics" 3PL oziroma "Third Party Logistics Provider" 3PLP). To pomeni, da se kupec in proizvajalec blaga ne ukvarjata neposredno z organiziranjem in izvedbo logističnih dejavnosti, temveč je to prepuščeno nekomu tretjemu podjetju, specializiranemu za logistične storitve. Čeprav se ima večina podjetij 3PL za dobavitelje celovite ponudbe logističnih storitev, jih lahko razporedimo vsaj v štiri večje skupine (Bardi in drugi 2002: 426 v Vežnaver, 2005: 85): transportni dobavitelji 3PL izvajajo transport blaga po transportnih poteh s pomočjo različnih tehničnih sredstev (lastnih in tujih); skladiščno-distribucijski dobavitelji 3PL nudijo celovitejše logistične rešitve, ki vključujejo skladiščenje, pakiranje, označevanje blaga, razne manipulacije z blagom itn.; špediterski dobavitelji 3PL delujejo kot organizatorji premeščanja blaga, pri čemer se odločajo o najustreznejši vrsti transporta, najugodnejši transportni poti, najugodnejših izvajalcih transporta ter stran 52

59 o vseh drugih spremljajočih dejavnostih transporta (npr. pakiranje, manipulacije, skladiščenje, zavarovanje in carinjenje); finančni dobavitelji 3PL nudijo storitve, kot so npr. plačilo in financiranje logističnih izdatkov, revizija logističnih izdatkov in stroškov, stroškovno računovodstvo logističnih transakcij, logistične kalkulacije ter vse vrste stroškovnega upravljanja zalog in podobno. Logistična podjetja poskušajo ponuditi čim več raznovrstnih storitev in s tem zadovoljiti široke potrebe svojih strank. Lahko govorimo o nastanku t. i. "multi-service" dobaviteljev, ki združujejo prej navedene skupine logističnih storitev. Ker je kakovost tako povezane logistične ponudbe odvisna od kakovosti njenega najšibkejšega člena, si logistična podjetja prizadevajo, da bi nadzorovala čim več členov oskrbne verige, kar bi zmanjšalo njeno ranljivost. Zato prihaja do povezovanja in združevanja logističnih podjetij in nastajanja "velelogistov" s širokim naborom različnih logističnih storitev. Do tega prihaja tako na mednarodnem trgu kakor tudi na geografsko omejenem prostoru. Takrat govorimo o konceptu logističnega centra oziroma logističnega mesta. Takšna središča so že poznana ob večjih pristaniščih, danes pa je zaznaven trend njihovega oblikovanja tudi v notranjosti (Šimnovec, 2005: 31). Na območju ob logističnih terminalih se razvijejo še druga specializirana podjetja, ki dopolnjujejo ponudbo (Čok, 2005: 26). Tudi v Sloveniji se povečuje koncentracija logističnih podjetij z nastajanjem skupin povezanih podjetij (Intereuropa, Viator & Vektor, Luka Koper idr.) in logističnih centrov. Logistični center BTC vodi skladišča in oskrbuje trgovine nekaterih trgovskih verig (npr. Špar, Drogerie Markt, Petrolove prodajalne na bencinskih servisih idr.). Novi trend na področju logističnih dejavnosti je t. i. "logistika četrtih oseb" ("Fourth Party Logistics" 4PL oziroma "Fourth Party Logistics Provider" 4PLP). To so logistična podjetja brez lastnih sredstev, ki svetujejo in/ali organizirajo logistične storitve, niso pa neposredno udeležena v njihovem izvajanju. Lahko jih razumemo kot nekakšne "supermenedžerje", katerih naloga je upravljanje celotne oskrbne verige. Podjetje 4PL naj bi bilo glavni koordinator med naročnikom logističnih storitev in vrsto izvajalcev logističnih ter informacijskih storitev kakor tudi njihova edina stična točka (single-point-of-contact service) (Hoffman v Vežnaver, 2005: 86). Svetovalni pomen 4PLP se lahko uveljavi, že pri odločitvi ali/in katere logistične dejavnosti naj podjetje prepusti zunanjemu izvajalcu (3PLP) in tudi pri izbiri optimalnega izvajalca logističnih dejavnosti. stran 53

60 V literaturi zasledimo tudi termin "Lead Logistics Partner/Provider", kar bi v slovenščino lahko prevedli kot "glavni logistični partner oziroma ponudnik". Je to nova vrsta ponudnika logističnih storitev ali gre le za drugačen naziv podjetja 4PL? Tudi strokovnjaki ne najdejo jasne meje med LLP in 4PLP. Obe podjetji sta posrednika za izvajanje logističnih storitev za naročnike, pri čemer nimata svojih lastnih sredstev. Menimo, da razlike med njima ni, zato bomo za tovrstno dejavnost uporabljali termin 4PLP. 4PLP kot organizator logističnih storitev in upravljalec oskrbne verige ni vezan na določeno lokacijo, medtem ko je za 3PLP pomembno, da posluje v bližini strank. Bližina namreč zmanjšuje časovne roke in omogoča hitrejšo ter po potrebi pogostejšo dostavo blaga do končnih kupcev. Tisto, kar je v veliko pomoč 4 PLP pri upravljanju celotne oskrbne verige, sta elektronsko poslovanje in sodobna informacijska tehnologija (internet, iskalniki, elektronska pošta, elektronska izmenjava podatkov, elektronske prodajne tehnologije in drugo). V okviru elektronskega poslovanja si podjetja lahko pomagajo z elektronsko izmenjavo podatkov (Electronic Data Interchange EDI), ki omogoča hitro izmenjavo podatkov med partnerji ter olajšuje sistem naročanja in nabave. Radiofrekvenčna identifikacija blaga (Radio Frequency Identifikation RFID), ki se vse bolj uveljavlja pri skladiščnem poslovanju, postopoma zamenjuje manj zmogljivo identifikacijo s črtnimi kodami. RFID je brezžični sistem, ki deluje v povezavi z informacijsko-komunikacijskim sistemom in infrastrukturo podjetja, ki uporablja sistem RFID. Omogoča lažje sledenje zalogam v skladišču kot tudi pošiljkam in prevoznim sredstvom. Tako zagotavlja večjo preglednost pretoka materiala skozi oskrbno verigo oziroma zanesljive, natančne in ažurne informacije o statusu vsake posamezne pošiljke (Veselko, Jakomin, 2004: 4 7). V prihodnje bodo logistična podjetja (predvsem 4PLP) več vlagala v informacijsko tehnologijo in znanje kot pa v skladiščne in prevozne zmogljivosti oz. storitve. Znanje je namreč tisto, ki omogoča organiziranje in izvedbo logističnih storitev, medtem ko so fizične zmogljivosti (skladišča, terminali, prevozna sredstva) lahko tudi predmet najema (Cooper in drugi, 1994: 147 v Šimnovec, 2005: 31). O pomenu logistike in zunanje oskrbe logističnih dejavnosti v evropskem in svetovnem gospodarstvu pričajo naslednji podatki (Šinkovec, 2005: 8): logistična podjetja so v letu 2004 na trgu ZDA ustvarila celotne prihodke v vrednosti 89,4 milijarde USD, kar pomeni 16,3-odstotni porast, stran 54

61 povprečna letna stopnja rasti prihodkov na področju logistike v ZDA od leta 1996 znaša 14,2 %, med državami EU je trg logističnih storitev največji v Veliki Britaniji, sledijo pa mu Francija, Nemčija in Italija, vrednost celotne logistike v EU je ocenjena na približno milijard evrov letno, velikost obstoječega trga zunanje oskrbe znaša približno 200 milijard evrov na leto, pričakovana rast v prihodnjih letih pa je ocenjena na 15 %, kar jo uvršča med najhitreje rastoče panoge, vrednost trga 4PL je leta 2002 dosegla 4,7 milijarde evrov, v letu 2003 pa presegla vrednost 5 milijard evrov, do leta 2010 naj bi vrednost omenjenih storitev narasla kar na 13 milijard evrov, na slovenskem trgu logističnih storitev skupina Intereuropa v okvirni vrednosti 130 milijonov eurov dosega približno 22-odstotni tržni delež. Koncept zunanje oskrbe prinaša tudi nekatere slabosti ali zahteve. Ne glede na različne možne oblike sodelovanja v zunanji oskrbi, ki se po Ogorelcu gibljejo od "neformalne povezave" do skupnega podjetja (Ogorelc, 2004: 321) in imajo več vmesnih stopenj, uspešno partnerstvo zahteva predvsem skupne cilje, tesno sodelovanje in medsebojno zaupanje. Potreba po hitrem pretoku informacij povzroča večje spremembe informacijskih tokov. Zahteva tudi medsebojno povezljivost informacijske opreme in informacijskega sistema, kar ponavadi povzroči dodatne stroške. Med poglavitne slabosti koncepta zunanje logistike Ogorelc vključuje " možnost izgube ključnih sposobnosti in nevarnost, da zunanjega izvajalca ne moremo nadzorovati. Nastanejo lahko težave zaradi skrivanja informacij, ki so za nemoteno poslovanje podjetja bistvene." (Ogorelc, 2004: 325) Kljub navedenim zahtevam in slabostim postaja koncept zunanje oskrbe v razvitih državah vse pomembnejši. Večina industrijskih in trgovskih podjetij ne more slediti kriterijem kakovosti logističnih dejavnosti, ki jih zahtevajo ponudniki logističnih storitev. Odločitev za uvedbo koncepta zunanje oskrbe mora biti zasnovana na detajlni analizi prednosti in pomanjkljivosti uvajanja zunanje oskrbe v podjetje in mora podpirati temeljno strategijo podjetja. Temelji na elektronskem poslovanju in sodobni informacijski tehnologiji, ki je predpogoj za hitro izmenjavo informacij med partnerji. stran 55

62 Podjetniška logistika je na poti razvoja doživela številne spremembe. V obdobju po letu 1970 je njen pomen nenehno naraščal. Postala je glavna podporna dejavnost v podjetjih, kar ji je prineslo tudi vlogo združevalne funkcije. V sodobnem času postaja logistika eden temeljnih mehanizmov za zagotavljanje strateške prednosti podjetij v konkurenčnem okolju. Poleg racionalizacije poslovanja znotraj podjetja se glavna pozornost namenja racionalizaciji poslovanja v celotni oskrbni verigi, ki združuje logistične operacije dobaviteljev, proizvodno-storitvenih podjetij, posrednikov in odjemalcev. Bistvo optimizacije logističnega procesa je skrajševanje časa dobave in zmanjševanje zalog v skladiščih v celotni oskrbni verig. Tok informacij ima bistveno vlogo. Pravočasna in natančna informacija omogoča preglednost zalog in izdelkov vzdolž celotne verige, hitro in učinkovito odločanje, vpogled v pretok materiala v skoraj realnem času in pravočasnost dobave. To omogoča modernizacija informacijske opreme in uvajanje enotnega informacijskega sistema. Možnosti, ki jih ponuja sodobna informacijska tehnologija, zmanjšujejo odzivni čas logističnega sistema in tudi zaloge v skladiščih, posledično prispeva k zmanjšanju logističnih stroškov in povečanju konkurenčne prednosti oskrbne verige. stran 56

63 3 VOJAŠKA LOGISTIKA 3.1 UMEŠČENOST VOJAŠKE LOGISTIKE V OBRAMBNEM SISTEMU Sistem nacionalne varnosti Republike Slovenije je sestavljen iz treh podsistemov, in sicer: obrambnega podsistema, podsistema notranje varnosti in podsistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti Republike Slovenije, 2001). Obrambni sistem Republike Slovenije je namenjen obrambi pred zunanjo vojaško agresijo in drugimi nasilnimi posegi tujih oboroženih sil zoper neodvisnost, samostojnost in ozemeljsko celovitost Republike Slovenije. Sestavljen je iz vojaške in civilne obrambe, ki se medsebojno dopolnjujeta. Vojaška obramba države je usmerjena predvsem na odvračanje od agresije na Slovenijo, po potrebi pa tudi na obrambo države z orožjem in vojaškimi sredstvi. Njen nosilec je Slovenska vojska. Civilna obramba predstavlja različne nevojaške ukrepe in dejavnosti, ki podpirajo vojaško obrambo. Termin obrambna logistika se nanaša na materialno in zdravstveno podporo vojaške obrambe (Kukec, 1997: 14) in je integrirana v nacionalno logistiko. Vojaška logistika pa je sestavni del obrambne logistike (grafični prikaz 20). NACIONALNA LOGISTIKA VOJAŠKA TEHNIČNA INDUSTRIJSKA EKONOMSKA SOCIALNA - upravljanje - intendantska oskrbljenost - tehnična oskrbljenost - sanitetna oskrbljenost - prometna oskrbljenost - vojaška proizvodnja - gradbena oskrbljenost - energetika - komunala - hidrotehnika - infosistemi - načrtovanje proizvodnje in trženje - nabava - fizične operacije - skladišča - distribucija - banka - pošta - mediji - zdravstvo - socialna varnost - znanstveni inštituti in šolstvo - državna uprava Grafični prikaz 20: Področja nacionalne logistike (Kukec, 1997: 16) stran 57

64 Ameriški admiral in eden izmed utemeljiteljev sodobne vojaške logistike Henry E. Eccles je opisal logistiko kot "most med nacionalnim gospodarstvom in oboroženimi silami" (Eccles, 1959: 17 18). Sodobnega bojevanja ni mogoče več izvajati brez celovite nacionalne mobilizacije, kar pomeni sočasno uskladitev naporov civilne družbe in vojaškega sistema. Če gospodarstvo ne omogoča zadostne proizvodnje orožja in vojaškega materiala, oborožene sile kljub organiziranemu in učinkovitemu vojaškemu logističnemu sistemu ne dobijo zadostnih količin podpore za vodenje spopadov. Enak učinek je v primeru, ko je proizvodnja zagotovljena, ni pa učinkovitega logističnega sistema, ki bi zadostne količine vojaškega materiala posredoval do vojaških enot na bojišču. Vojaške zmogljivosti (war potential) neke države ne predstavljajo samo njene oborožene sile, temveč tudi njena sposobnost mobiliziranja vseh nacionalnih virov, potrebnih za neprekinjeno podporo vojaških enot v vojni. Duncan S. Ballantine je to prepletenost odnosov civilne družbe in vojaškega sistema opisal kot "povezavo med območjem bojevanja in nacionalnim zaledjem, pri čem je logistika hkrati vojaški element v nacionalnem gospodarstvu in gospodarski element v vojaških operacijah." (Ballantine, v Eccles 1959: 44) Prav ta povezava med nacionalnim gospodarstvom in oboroženimi silami je postala v sodobnem vojaškem spopadu osrednja naloga vojaške logistike. 3.2 ZAHTEVE ZA SODOBNO VOJAŠKO LOGISTIKO Konec konfrontacije in hladne "vojne" med Vzhodom in Zahodom je imel močan vpliv na spreminjanje varnostnega okolja v Evropi, predvsem v njenem srednjem in vzhodnem delu (Podbregar, 2000: 1). Nastalo je več novih držav, predvsem zaradi razpada Sovjetske zveze in SFRJ. Varnostne grožnje se danes izražajo skozi regionalne nestabilnosti, prisotnost orožja za množično uničenje, organizirani kriminal, mednarodni terorizem, ogrožanje demokracije in reform v novo nastalih državah itn. Spreminjanje varnostnega okolja je vplivalo na številne institucije in varnostne organizacije (OZN, NATO, EU, ZEU, OVSE) in tudi na nacionalne armade. Varnostni izzivi in nevarnosti, s katerimi se srečujemo danes, so drugačne narave, kot so bili tisti v preteklosti. Težje predvidljive in različnejše potencialne nevarnosti nižje intenzivnosti zahtevajo hitro oblikovanje skupnih odzivnih vojaških sil in njihovo delovanje na kriznih območjih. NATO, čigar članica je tudi Slovenija, teži k precejšnjemu zmanjšanju števila aktivnih sil, hkrati pa k povečanju mobilnosti, odzivnosti stran 58

65 (skrajšanju reakcijskega časa), prilagodljivosti in učinkovitosti. Vse te naloge predstavljajo nove izzive tudi za vojaško logistiko. Logistika je eden pomembnejših dejavnikov tako pri napotitvi vojaških sil na območje delovanja kot tudi pri zagotavljanju njihove vzdržljivosti v času izvajanja poslanstva. Brez učinkovite logistike si ni mogoče zamisliti uspešno izvedene vojaške operacije, ne glede na stopnjo njene intenzivnosti. To pomeni zagotovitev ustrezne podpore v pravem času in na pravem mestu. Največji izziv je pravočasnost logistične podpore (timely delivery), kar pomeni ne prepozno in ne prezgodaj. V gospodarstvu je to "oskrba ob pravem času" (Just In Time JIT) in predstavlja bistvo menedžmenta oskrbne verige. Vendar lahko takšno oskrbo uporabljamo v relativno stabilnem sistemu, kjer ni sprememb oziroma so majhne. V vojaških operacijah, kjer se okoliščine nenehno spreminjajo, bi bila uporaba "čiste" filozofije JIT dokaj tvegana. Kako potem zagotoviti pravočasnost? Idealne pravočasnosti ni možno doseči, lahko pa se ji poskušamo čim bolj približati. Uporaba filozofije JIT nam pri tem lahko pomaga. Variabilnost sistema moramo zmanjšati na minimum (povečati njegovo zanesljivost in predvidljivost). To nam omogočajo informacije v približno realnem času, ki jih zagotavljamo s pomočjo sodobne informacijske tehnologije (Tuttle, 2005: 10). Pravočasna in natančna informacija omogoča logističnemu osebju vpogled v operativno sliko na bojišču ter preglednost zalog in morebitnih vrzeli v logističnem distribucijskem sistemu. To zmanjšuje čas odzivnosti na logistične zahteve vojaških enot oziroma omogoča celo predvidevanje njihovih logističnih potreb. Manjše zaloge materiala imajo dvojni učinek. Prvič, manjši logistični "rep" taktičnih enot na bojišču in njihovo boljšo mobilnost. Drugič, manjše zaloge pomenijo tudi manjše logistične stroške, ki jih dosežemo zaradi zmanjšanja potrebnega osebja in sredstev za manipuliranje z materialom in tudi zaradi manjših skladiščnih površin in stroškov varovanja. Vse skupaj vpliva na oblikovanje pravočasne, odzivne, mobilne, prilagodljive, skratka učinkovite, povrh še ekonomične vojaške logistike (NATO Logistics Handbook, 1997: 27). Pri oblikovanju takšne logistike lahko uporabimo najboljše izkušnje podjetniške logistike, ki temeljijo na konceptu oskrbne verige in uporabi sodobnih tehnoloških dosežkov, predvsem informacijske tehnologije, nujne za zagotavljanje informacij v približno realnem času. Da se doseže zahtevano, je treba vojaško logistiko preoblikovati v skladu s tržnimi načeli, ki so že uvedeni v podjetniško logistiko. To pomeni popolno integracijo oskrbovalne verige (vključno z zunanjimi dobavitelji), stran 59

66 časovno in prostorsko optimizacijo zalog na različnih ravneh in povečanje hitrosti (in količine) pretoka materiala skozi oskrbovalni sistem. To omogoča zmanjševanje zalog v skladiščih, zmanjševanje logističnega osebja in sredstev za manipuliranje. Drugače povedano, omogoča manjše logistične stroške oziroma povečanje ekonomičnosti. Predpogoj za takšne spremembe je modernizacija informacijske opreme in uvajanje sodobnega informacijskega sistema. K povečanju logističnih kapacitet vojaških organizacij prispeva tudi vse pomembnejša zunanja oskrba (outsourcing). Zaradi zmanjševanja vojaških logističnih kapacitet, uvajanja v operativno uporabo tehnično visoko razvitih in vzdrževalno zelo zahtevnih oborožitvenih sistemov in opreme se zunanji viri postopoma vključujejo v vse širše območje logističnih dejavnosti vojaških organizacij. Zunanja oskrba postaja pomembno orodje za zagotavljanje dodatnih kapacitet, ki povečujejo ali dopolnjujejo vojaške logistične sile in sredstva, bodisi s stalnimi pogodbami ali pogodbami, sklenjenimi za določeno nalogo. Zunanja oskrba postaja vse pomembnejši dejavnik logistične podpore vojaških enot, celo na območju vojaških operacij. 3.3 SPREMEMBE V SODOBNI VOJAŠKI LOGISTIKI Zaradi spremenjenega varnostnega okolja in zmanjševanja finančnih sredstev, namenjenih oboroženim silam, so te prisiljene k precejšnjemu zmanjšanju števila aktivnih sil, hkrati pa k povečanju mobilnosti in učinkovitosti. Ker način bojevanja določa način logistične podpore vojaških enot, potekajo transformacije tudi na področju vojaške logistike. Spremembe v sodobni vojaški logistiki bomo obravnavali na primeru kopenske vojske oboroženih sil (OS) ZDA. Za te smo se odločili iz dveh razlogov. Prvič, menimo, da so med vsemi sodobnimi vojaškimi sistemi OS ZDA dosegle najvišjo stopnjo vojaške logistike, katerih koncept delovanja pogosto preverjajo v praksi (vojnah). Drugič, v vojaški logistiki OS ZDA so začeli izvajati korenite spremembe, ki temeljijo na dosežkih podjetniške logistike. V kopenski vojski ZDA so načrtovane spremembe tako radikalne, da so jih poimenovali "Revolution in Military Logistic RML" (Piggee, 2002: 1). Oborožene sile ZDA so dosegle največjo stopnjo razvoja vojaške logistike v primerjavi z ostalimi svetovnimi vojskami. Kljub temu so imeli pri logistični podpori svojih sil v vojaških operacijah (Irak, Afganistan, Balkan) težave, ki so zelo negativno vplivale na njihov potek. Da se takšne in podobne težave ne bi spet ponovile, so začeli preoblikovanje vojaške logistike na stran 60

67 podlagi lastnih izkušenj in najboljših izkušenj civilnih poslovnih organizacij (Best Business Practices). V tem poglavju bomo poskušali predstaviti nekatere izkušnje oboroženih sil ZDA, pri tem se bomo omejili le na njihovo kopensko komponento zvrst (Army). Smoter vsakega vojaškega logističnega sistema je zagotovitev ustrezne podpore v pravem času in na pravem mestu. Ta podpora naj bi bila neprekinjena ves čas vojaškega spopada. Vendar tudi najbolj skrbno organiziran logistični sistem včasih ne more ohranjati intenzitete bojevanja vojaških enot. Prebilič definira intenziteto bojevanja kot " količino za boj porabljenega vojaškega materiala v določeni časovni enoti." (Prebilič, 2004: 19) Razlogov za padec intenzitete logističnega delovanja je lahko veliko: logistični sistem je lahko tarča sovražnikovega napada, padli in ranjeni pripadniki vojaških enot ter poškodovana bojna sredstva dodatno obremenjujejo logistični sistem, upad intenzitete bojevanja spremlja tudi upad intenzitete delovanja logističnega sistema itn. Medtem ko krivulja intenzitete logističnega delovanja sorazmerno hitro upade, so enote v spopadu sposobne določeno obdobje delovati brez neposredne logistične podpore (grafični prikaz 21). Ta pojav je Prebilič poimenoval "logistični vakuum" (Prebilič, 2004: 18 20). Časovno trajanje logističnega vakuuma je odvisno od sposobnosti hitrega obnavljanja logističnega sistema. Ponovni dvig intenzitete delovanja logističnega sistema je predpogoj za dvig intenzitete bojevanja enot. Če do tega ne pride, sledi najprej zlom logističnega sistema (točka T1) in dokončni upad intenzitete bojevanja oziroma poraz v vojaškem spopadu (točka T2). Tudi v vojaških operacijah, ki so jih izvajale OS ZDA, je prihajalo do logističnega vakuuma. Npr., Peltz analizira delovanje logističnega sistema kopenskih sil v operaciji "Iraška svoboda" leta V tej operaciji je bil uporabljen popolnoma drugačen logistični pristop kot v operaciji "Puščavski vihar" ("Desert Storm") leta Operacija "Iraška svoboda" predstavlja obenem tudi začetek preoblikovanja vojaške logistike v OS ZDA. Prvič je bil uporabljen koncept t. i. "Distribution Based Logistics DBL", ki temelji na konceptu oskrbne verige. Logistični vakuum, do katerega je občasno prihajalo, se je odražal v pomanjkanju transportnih sredstev, streliva, goriva, hrane, vode in nadomestnih delov, kar je oviralo operativne enote pri izvajanju bojnih nalog. stran 61

68 Grafični prikaz 21: Pojav logističnega vakuuma (Prebilič, 2004: 20) Peltz ugotavlja, da so takšno stanje povzročili različni dejavniki. Kljub pomanjkanju prevoznih sredstev, slabih vremenskih pogojev, slabe infrastrukture glavnih oskrbovalnih poti in sovražnikovim napadom na konvoje ter logistične elemente meni, da glavni vzroki sežejo globlje. Po njegovem je do logističnih težav prihajalo predvsem zaradi nezagotovljenih pogojev, ki jih oskrbna veriga potrebuje za učinkovito delovanje. Navaja naslednje vzroke (Peltz in drugi, 2005: xv): pomanjkanje enotne koordinacije in upravljanja oskrbne verige s strani Ministrstva za obrambo ZDA; pomanjkanje usposobljenosti in izkušenj v načrtovanju kriznega menedžmenta na področju logistike (kot dela skupnega kriznega menedžmenta), kar je povzročilo slabo upravljanje oskrbne verige in veliko nezanesljivost logističnega sistema; nezadostno vlaganje v razvoj tehnologij avtomatske identifikacije informacij, globalnih brezžičnih komunikacij in enotnega ter zmogljivega informacijskega sistema, kar je povzročilo slabo "vidljivost" pretoka materiala skozi oskrbno verigo (niso bile zagotovljene informacije v realnem času); pomanjkanje orodij za logistično načrtovanje in podporo logističnega odločanja na taktičnem nivoju (enote ranga korpusa in nižje); stran 62

69 neustrezna organizacija in struktura logističnega sistema za napotitev ekspedicijskih sil na območje operacije in njihovo učinkovito podporo na bojišču (pomanjkanje odzivnosti, prilagodljivosti, mobilnosti). Tuttle navaja tudi različne vzroke za logistične težave OS ZDA v Iraku leta 2003, kot osnovni razlog pa poudarja pomanjkanje informacij v oskrbni verigi (Tutlle, 2005: 184). Do pomanjkanja informacij je prišlo zaradi neobstoječih ali slabih zvez, kar je povzročilo, da zahtevki podpiranih enot sploh niso prišli do logističnih enot. Predsednik ZDA George W. Bush je večkrat poudaril, da mora razvoj obrambnih sil ZDA temeljiti na revolucionarnih tehnoloških dosežkih: "nevidnosti" (stealth), natančnosti oborožitvenih sistemov (uporabi t. i. "inteligentnih" (smart) orožij) in informacijski tehnologiji in tudi na mobilnosti in odzivnosti sil. Te zahteve in zaznane pomanjkljivosti so bile v dosedanjih operacijah izhodišče snovalcem "revolucije v vojaški logistiki" (RML) kopenskih sil ZDA, ki podpira preoblikovanje združene vojaške logistike (vseh zvrsti OS ZDA), definirane v dokumentu "Joint Vision 2010" (Piggee, 2002: 1). Bistvo RML je v preoblikovanju sedanje vojaške logistike v logistiko, zasnovano na menedžmentu oskrbne verige (grafični prikaz 22). Grafični prikaz 22: Shema preproste oskrbne verige (Navision, 2001: 2 v Lavrič, 2003: 14) Vojaška logistika se bo morala učinkoviteje povezovati z zunanjimi dobavitelji, večji del logističnih dejavnosti, ki niso povezane z neposredno stran 63

70 podporo enot na bojišču, npr. izvajanje strateškega premika, naj bi prepustili zunanjim izvajalcem, čigava je to konkurenčna prednost (Tuttle, 2005: 14). To je bistvo oskrbne verige, kjer se podjetja osredotočajo na svoje konkurenčne prednosti, ostale dejavnosti pa prepuščajo drugim udeležencem verige. Konkurenčna prednost vojaških organizacij je širok spekter dejavnosti, ki se nanašajo na izvajanje bojnih delovanj, čeprav so tudi na tem področju že prisotna zasebna vojaška podjetja (Gerič, 2006: 15 19). Tuttle razlaga strukturo oskrbne verige OS ZDA, kot je prikazano na grafičnem prikazu 23. Grafični prikaz 23: Shema oskrbne verige OS ZDA (Tuttle, 2005: 106) Posamezne elipse na shemi predstavljajo vozlišča oskrbne verige. Ko govorim o oskrbni verigi, ne mislim le na logistično funkcijsko področja oskrbe, temveč na celotno vojaško logistiko (vzdrževanje, premike in transporte, zdravstveno oskrbo, infrastrukturo in finančno zagotovitev). Primaren pretok materiala in storitev se izvaja z desne proti levi, konča pa se pri "kupcu" (customer), ki je lahko bojna enota, enota za logistično podporo, ladja ali katerikoli drug subjekt na bojišču, včasih celo posameznik. Gibanje poteka tudi z leve proti desni, to je značilno predvsem za pretok informacij in evakuacijo ljudi in sredstev z bojišča. Veriga je na shemi zaradi lažjega razumevanja razdeljena na : stran 64

71 "Continental United States CONUS", del verige, ki se nahaja na ozemlju ZDA, vključuje pa tudi ameriške baze v tujini, kjer so ameriške vojaške sile stalno nameščene, bojišče ("theater"), ki predstavlja posamezna vojaška interesna geografska območja (npr. "Central Command", "Pacific Command" itn.) (Tutlle, 2005: 105). "CONUS" sestavljajo (z leve proti desni): logistični organi in organizacije ministrstva za obrambo ZDA (DoD), glavni zunanji dobavitelji, kot so neposredni proizvajalci vojaške oborožitve in opreme (original equipment manufacturers), in glavni trgovski posredniki (prime vendors) potrošnih sredstev, npr. hrane, zdravil itn.), oskrbne baze (supplier base) glavnih zunanjih dobaviteljev. Bojišče se deli na območje neposrednih vojaških operacij ("battle space") in vmesne baze za namestitev in podporo ("Intermediate Staging or Support Base ISB"), ki vključujejo tudi vozlišča oskrbne verige. Shema ponazarja tudi glavne aktivnosti, ki se izvajajo na posameznih vozliščih oskrbne verige: pridobivanje materialnih sredstev in storitev, izdelavo, vzdrževanje in popravilo sredstev ter distribucijo. Pri tem so naloge posameznih subjektov oskrbne verige splošno določene (Tutlle, 2005: 107). Naloge industrije oziroma gospodarstva nasploh so: proizvodnja ali predelava ("make"), včasih vzdrževanje in popravilo in dostava sredstev ter storitev do logističnih in distribucijskih centrov ministrstva za obrambo ZDA (DoD). Naloga logističnih organov in organizacij ministrstva za obrambo ZDA (DoD) v "CONUS"-u je zagotavljanje virov ("source") za ustrezno logistično podporo vojaških sil ter distribucijo materialnih sredstev in storitev na bojišča. Pri tem vire zagotavljajo iz gospodarstva ali z lastno izdelavo (npr. nadomestnih delov) ter popravilom vojaškega orožja in opreme. Vmesne baze za namestitev in podporo (ISB) se tudi ukvarjajo z zagotavljanjem materiala in storitev (s pridobivanjem, izdelavo nadomestnih delov, popravilom) ter njihovo distribucijo do logističnih enot za neposredno logistično podporo vojaških enot (Direct Support Logistics Organization DSU). stran 65

72 Za učinkovit pretok ljudi, materiala, energije in informacij skozi celotno oskrbno verigo je nujno ustrezno povezovanje vseh njenih udeležencev. Da bi to zagotovili, potrebujemo (Tutlle, 2005: 108): sodobno informacijsko tehnologijo in enoten ter zmogljiv informacijski sistem za pridobivanje informacij v približno realnem času, kakovostno prometno infrastrukturo (avtoceste, železniške proge, letališča, luke, naftovode itn.) in ustrezna prevozna sredstva, skladiščno in zaščitno infrastrukturo. Primer oskrbne verige OS ZDA, ki je bila vzpostavljena v vojaški operaciji "Iraška svoboda", je na shematskem prikazu (grafični prikaz 24) in na zemljevidu (grafični prikaz 25). Grafični prikaz 24: Shema oskrbne verige OS ZDA v operaciji "Iraška svoboda" (Peltz in drugi Rand Arroyo Center: "MG_342": 8) stran 66

73 Grafični prikaz 25: Oskrbna veriga OS ZDA v operaciji "Iraška svoboda" na zemljevidu (Peltz in drugi Rand Arroyo Center: "MG_342": 16) Predpogoj za vzpostavitev oskrbne verige je sodobni informacijski sistem, ki so ga poimenovali "Global Combat Support System Army" (GCSS- Army). Podprt bo z globalnimi brezžičnimi (satelitskimi) povezavami (global wireless communications) in tehnologijo avtomatske identifikacije (automated identification technology) (Piggee, 2002: 17). Zagotavljal bo informacije v približno realnem času, kar bo omogočalo vojaškim logistikom vpogled v stanje logistične podpore v celotni oskrbni verigi oziroma na vseh ravneh poveljevanja (strateški, operativni in taktični). Na podlagi tega bodo poskušali predvidevati potrebe ter izvajati premike vojaškega materiala v prostoru in času, še preden bodo vojaške enote to zahtevale. Upravljanje pretoka materiala in spremljajočih finančnih sredstev so poimenovali "Single Stock Fund" (SSF), ki predstavlja najradikalnejšo spremembo na področju vojaške logistike v zadnjem obdobju ter pomeni temelj za doseganje ciljev RML. Ko bo dokončan, bo SSF združeval zunanje dobavitelje, vojaško logistiko na ozemlju ZDA in logistične stran 67

74 elemente na območju operacij ter bo ustvaril enotno logistično organizacijo, ki bo delovala po načelih oskrbne verige. To naj bi odpravilo sedanjo slabo koordinacijo med veletrgovci in neposrednimi dobavitelji ter zmanjšalo število distribucijskih poti. Navedeni težavi povzročata (Piggee, 2002: 7): slabo vidljivost zalog (stockage visibility) med veletrgovci in neposrednimi dobavitelji, predolg čas dobave, prevelike zaloge, poslovanje zunanjih partnerjev v skladu z lastnimi interesi ne glede na učinkovitost, veliko število dobaviteljev: skupina veletrgovcev in osem različnih skupin neposrednih dobaviteljev, ki imajo svoje različne logistične sisteme, finančne procese, obrestne mere itn. SSF bo zagotavljal veliko večjo vidljivost zalog vzdolž celotne verige, združeval in racionaliziral bo kapacitete za vzdrževanje materialnih sredstev na različnih nivojih, krajšal bo dobavni čas, povečal učinkovitost in poenostavil poslovanje AVTOMATIZACIJA PRETOKA INFORMACIJ Da bi zagotovili ustrezno logistično podporo na pravem mestu in ob pravem času, moramo nenehno zbirati, obdelovati, urejati in izmenjevati različne logistične informacije. Za to potrebujemo zmogljiv informacijski sistem, ki povezuje vse udeležence oskrbne verige. Srce avtomatskega pretoka informacij v logistiki kopenskih sil OS ZDA bo centralni informacijski sistem, ki so ga poimenovali Global Combat Support System Army (GCSS-Army). Ta bo omogočal veliko več kot le izmenjavo informacij. "Zagotavljal in integriral bo informacije od tovarn do zadnjega strelskega jarka ter koordiniral, pospeševal in upravljal vse dejavnosti, ki bodo potekale vmes." (Piggee, 2002: 2) Elementi logistične podpore se premikajo na bojišču enako hitro kot operativne enote, vojaški poveljniki pa na podlagi približno realne slike o lokacijah, stanju in zmožnostih logističnih enot lahko sprejemajo ustrezne odločitve za nadaljnje bojno delovanje, ki bo zagotovo logistično podprto. GCSS-Army bo povezoval že obstoječe vojaške informacijske sisteme kopenskih sil in po potrebi vključeval zunanje dobavitelje. Kot glavni informacijski sistem kopenske vojske bo povezan v omrežje z informacijskimi sistemi drugih zvrsti OS ZDA ter tudi s centralnim stran 68

75 informacijskim sistemom OS ZDA, kar bo še izboljšalo logistični menedžment in zmanjšalo stroške vzdrževanja informacijskih sistemov. GCSS-Army "software" bo razdeljen uporabnikom po modulih, ki se bodo razlikovali glede na logistična funkcijska področja. Kljub temu bo imel vsak modul enake elemente ter uporabljal isto bazo podatkov. Npr. modul vzdrževanja (maintenance module) bo omogočal upravljanje vzdrževanja materialnih sredstev na vseh nivojih, logističnim štabnim častnikom pa bo zagotavljal potrebne informacije po vzdrževanju. Ostali moduli so: ammunition and supply modules, property accountability module, integrated materiel management center (IMCC) module in management module (Piggee 2002: 3). Na podlagi navedenega lahko sklepamo, da je GCSS-Army obetaven program, ki bo zagotovo spodbudil in podpiral preoblikovanje vojaške logistike kopenskih sil. Če bo GCSS-Army srce avtomatskega pretoka informacij v logistiki kopenskih sil OS ZDA, potem bodo njegovo ožilje globalne brezžične komunikacije (global wireless communications). Te bodo vojakom zagotavljale približno realno sliko na bojišču, ne le na območju operacije, temveč kjerkoli v svetu. Danes v Zemljini orbiti kroži približno 200 satelitov. Komercialni trg brezžičnih komunikacij narašča eksponencialno, ponudniki storitev pa mrzlično poskušajo povečati zmogljivosti (z lansiranjem novih satelitov) in hitrosti pretoka informacij. Predvideva se, da se bo število satelitov do leta 2010 povečalo na več kot Veliko število ponudnikov na trgu brezžičnih komunikacij znižuje cene storitev, razvoj tehnologije pa zmanjšuje velikost opreme in povečuje zmogljivost baterij. Sistemi brezžičnih komunikacij so namenjeni predvsem komercialnemu trgu, vendar je njihova uporaba možna tudi v vojaške namene, na vseh ravneh, strateški, operativni in taktični. Zagotavljajo sprejem, oddajanje, shranjevanje in obdelavo informacij v celotni oskrbni verigi. Tretji element, ki pripomore k hitrejšemu pretoku informacij, je tehnologija avtomatske identifikacije (automatic identification technology AIT). Omogoča lažje sledenje zalogam v skladiščih ter pošiljkam in prevoznim sredstvom. Zagotavlja večjo "vidljivost" (preglednost) pretoka materiala skozi oskrbno verigo oziroma zanesljive, natančne in ažurne informacije o statusu vsake posamezne pošiljke (Veselko, Jakomin, 2004: 4 7). Zagotavlja odgovor na vprašanje: kaj imamo, koliko imamo in kje imamo? stran 69

76 Za ilustracijo pomena tehnologij avtomatske identifikacije Tuttle navaja primer iz operacije "Puščavski vihar", kjer se je do konca leta 1991 v logističnih bazah okrog Dammana "nabralo" več kot kontejnerjev vojaškega materiala, katerih vsebina ni mogla biti identificirana oziroma je identificirana napačno (Tutlle, 2005: 117). Do tega ne bi prišlo, če bi bila sredstva označena z ustreznim načinom tehnologije avtomatske identifikacije. Zato so za oskrbo enot uvedli označevanje kontejnerjev s črtnimi kodami in radijskimi sprejemniki. Pri prečkanju kateregakoli izmed 70 sprejemnikov nadzorni štab v logistični bazi natančno ve, kje se posamezni kontejner nahaja in ga lahko usmeri natančno tja, kamor je bil namenjen. AIT temelji na uporabi sodobnih tehnoloških dosežkov, kot so: črtne kode (bar codes), radio frekvenčni sledilniki (Radio Frequency Tags RFT) oziroma radiofrekvenčna identifikacija blaga (Radio Frequency Identifikation RFID), spremljanje s pomočjo satelitov, "pametne" kartice ("smart" card), laserske kartice itn. Čeprav so črtne kode najbolj razširjeno sredstvo avtomatske identifikacije, se pri skladiščnem poslovanju vse bolj uveljavlja zmogljivejša radiofrekvenčna identifikacija blaga. RFID je brezžični sistem. Deluje v povezavi z informacijsko-komunikacijskim sistemom in infrastrukturo podjetja, ki uporablja sistem RFID. Komercialni sateliti, t. i. "Comercial Off The Shelf" (COTS), omogočajo sledenje v realnem času. Tehnologija avtomatske identifikacije prispeva k zmanjševanju zalog, zmanjševanju časa dobave in večji odzivnosti oskrbne verige PREOBLIKOVANJE LOGISTIČNIH KAPACITET Oblikovanje ustreznih logističnih elementov ne pomeni le zmanjševanja sil in sredstev, temveč ustrezno razmerje med številom (količino) in kompetentnostjo za izvajanje logističnih dejavnosti. RML zahteva večdimenzionalno spremembo logističnih kapacitet vojaške logistike kopenskih sil ZDA: strukturalno, fizično in spremembo v načinu razmišljanja (Piggee, 2002: 9). Strukturalna sprememba bo izvedena s ključnima načeloma RML: popolno povezovanje elementov na vseh ravneh in oblikovanje kapacitet (sil in sredstev) glede na posamične naloge (task-organizing). Logistične sile morajo biti sposobne spreminjati svojo sestavo in moč ter se samostojno premikati na katero koli zbirno lokacijo (rendezvous location). Sprejeti morajo različne specialiste z ministarstva za obrambo, sile in sredstva pogodbenih podjetij ter z njimi sodelovati, vse za izvedbo zastavljenega poslanstva. Poleg tega se od njih zahteva učinkovito stran 70

77 sodelovanje z zavezniki in z organizacijami države gostiteljice (Host Nation Support organizations). Fizične spremembe morajo zagotoviti sposobnost napotitve na območje operacij izven ozemlja ZDA in spretno oblikovanje ter vodenje logistične infrastrukture, zasnovane na konceptu oskrbne verige, podprte z informacijskim sistemom GCSS-Army. Spremembe v načinu razmišljanja pomenijo spreminjanje organizacijske kulture, ne samo v logističnih enotah, temveč v kopenskih silah nasploh. Preoblikovanje logistike v duhu RML bo v veliki meri odvisno od uspešnega fizičnega povezovanja vseh udeležencev v oskrbno verigo s pomočjo informacijskega sistema GCSS-Army. Vendar to ne bo dovolj. Za uspešno upravljanje verige je potreben proaktivni menedžment. To pomeni proaktivni nadzor in izvajanje popravljalnih ukrepov za odpravljanje logističnih vrzeli v celotni verigi za zagotavljanje pravih dobrin na pravem mestu in ob pravem času. Bistvo, ki ga morajo razumeti logistiki na vseh ravneh, je preskok iz logistike po naročilu v predvidevajočo logistiko. Proaktivni menedžment zahteva od logistikov, da razmišljajo nekaj korakov vnaprej, kako zadovoljiti potrebe uporabnika, v našem primeru vojaka na bojišču, še preden so te potrebe izražene. GCSS-Army nam pri tem pomaga, vendar je le orodje, ki zagotavlja približno realno sliko v oskrbni verigi, logistiki pa so ključ za doseganje zahtevanih ciljev. Zato je nujna sprememba organizacijske kulture, ki bo zagotovila sprejem novega centraliziranega koncepta. Piggee meni (Piggee, 2002: 17), da je prav to najtežji korak: spremeniti obnašanje vojaških poveljnikov in logističnega osebja na nižjih nivojih vojaške hierarhije. Zdaj se obnašajo kot lastniki materialnih sredstev, ki jih zagotavljajo operativnim enotam. Od njih se v bodoče pričakuje menedžerski pristop, čigar cilj je zadovoljstvo vsakega bojevnika ter tudi enote kot celote. Obdržati "status-quo" ne bo mogoče, ker bo delovanje zelo pregledno. GCSS-Army bo v vsakem trenutku zagotavljal približno realno sliko v celotni verigi, glavni koordinatorji na vseh ravneh pa bodo upravljali verigo in zahtevali sodelovanje vseh udeležencev. Uveljavila se bodo tržna načela in tisti, ki bodo želeli sodelovati v verigi, bodo morali ta načela spoštovati ZMANJŠEVANJE LOGISTIČNIH SIL IN SREDSTEV Varnostno okolje zahteva od subjektov globalne varnostne politike oblikovanje vojaških sil za hitro posredovanje. Nato oblikuje NATO Response Forces (NRF), Evropska unija pa Rapid Reaction Forces (RRF). Njihove skupne značilnosti so: manjši obseg (do moči korpusa), boljša stran 71

78 odzivnost (krajši reakcijski čas napotitve), večja mobilnost (strateška, operativna in taktična), prilagodljivost in učinkovitost. Sile za hitro posredovanje morajo imeti minimalno, vendar zelo mobilno logistično podporo. Njihova logistična samozadostnost naj bi bila do 15 dni. Najti je treba optimalno razmerje oziroma zagotoviti minimalne sile, ki bodo še vedno sposobne v določenem časovnem obdobju zagotoviti samostojno izvajanje naslednjih logističnih dejavnosti: premike in transport moštva ter materialnih sredstev, oskrbovanje s strelivom in minskoeksplozivnimi sredstvi, gorivom, hrano, vodo, nadomestnimi deli, tehnično vzdrževanje materialnih sredstev, medicinsko oskrbo in druge storitve na območju operacije. Kopenska komponenta (Army) OS ZDA načrtuje, da bo do leta 2025 sposobna oblikovati svoje vojaške sile za hitro posredovanje, ki bodo lahko napotene na katerokoli točko Zemljine oble. Učinkovite naj bi bile v vseh vrstah bojnih delovanj, vključno z bojem v naseljenem mestu. Te bodoče sile so poimenovali "Army After Next (AAN) battle force" (National Research Council, 1999: 1). Zahteva po veliki mobilnosti pomeni uporabo enot v polmeru 1000 km od začetnega oporišča (staging area), do koder se premaknejo s strateškim premikom. Za dosego takšne mobilnosti se pričakuje od vojaške logistike, ki bo neposredno podpirala enote AAN, zmanjšanje sil in sredstev (logistical footprint) na minimum ter enako mobilnost, kot jo imajo enote za bojevanje. To je možno le v primeru, da so enote AAN logistično samozadostne (načrtuje se do 14 dni) in da se bistveno zmanjšajo logistične potrebe, predvsem po gorivu in strelivu, ki pomenita največji tovor logističnih enot. Gorivo je uskladiščena energija, namenjena za delovanje različnih vojaških sistemov, bodisi za izvajanje bojnega delovanja in tudi za njihovo logistično podporo. Gorivo predstavlja 70 % vsega vojaškega materiala, ki se dnevno prepelje s konvoji po Iraku. Tanki, helikopterji in vozila so porabili več kakor 56 milijonov litrov goriva na dan (toliko goriva porabi celotna zvezna država Florida (Stone, 2003 v Gerič, 2005: 46). Da bi zmanjšali težo in prostornino goriva, lahko naredimo dvoje: zagotovimo ga v bolj zgoščeni obliki ali zmanjšamo njegovo porabo. V kopenski vojski ZDA za potrebe enot AAN razmišljajo o obeh rešitvah. stran 72

79 Prva rešitev je uporaba vodika (hydrogen) kot osnovnega goriva bojnih enot, ki bi ga proizvajali iz lokalnih vodnih virov na območju operacij s pomočjo elektrolize. Za vire energije bi uporabljali prenosne nuklearne elektrarne. Omenjena rešitev je dokaj tvegana in okoljevarstveno vprašljiva. Poleg tega je vprašanje, ali je tehnologijo možno razviti do leta Zato se nagibajo k varnejši in zanesljivejši rešitvi zmanjšanju porabe goriva. To se lahko doseže na dva načina: s pomočjo zmanjšanja teže vozil in zračnih plovil ter z uporabo varčnejših motorjev (tudi hibridnih). Pomembno je, da se zmanjšanje teže ali večja varčnost motorjev ne doseže na račun zmanjšanja drugih zahtev (hitrosti, varnosti, učinkovitosti itn.), temveč s pomočjo uporabe lažjih materialov, ki bodo zagotavljali enake ali celo boljše sposobnosti. Številčno zmanjševanje posadk v vozilih ali celo upravljanje vozil brez posadke prispevajo k zmanjševanju njihove teže. Teža streliva in minskoeksplozivnih sredstev je poleg goriva dejavnik, ki najbolj obremenjuje logistične kapacitete. Zmanjševanje njegove teže gre v dveh smereh (National Research Council, 1999: 10): zmanjšanje količine streliva, potrebne za uničenje enega cilja (rounds required per target) in zmanjšanje teže za kos streliva (reducing weight per round). Zmanjšanje količine streliva, potrebne za uničenje določenega cilja (npr. tanka), je odvisna od njegove natančnosti (precision) in ognjene moči (lethality). To se lahko doseže z uporabo "inteligentnega" (smart) streliva in ekstremno zanesljivih oborožitvenih sistemov. Zmanjšanje teže za kos pa se lahko doseže z uporabo materialov z večjo energijsko specifično težo ("energetics") in izboljšavo materialov za bojne glave projektilov. Na grafičnimi prikazih 26 in 27 sta dva primera "inteligentnih" projektilov. Na področju vzdrževanja materialnih sredstev bosta pomembna predvidevanje okvar (prognostics) in njihova avtomatska diagnostika (diagnostics). Sposobnost predvidevanja okvar, še preden do njih pride, bo zmanjšala čas popravil in preprečila nastanek okvar v času bojnega delovanja. Avtomatska diagnostika bo šla tako daleč, da se bodo moduli v okvari avtomatsko diagnosticirali. Še več, avtomatsko bodo naročeni novi moduli ali njihove posamezne komponente (Piggee, 2002: 12). Oboje bo vplivalo na zmanjševanje števila potrebnih vzdrževalcev. stran 73

80 Povečana hitrost odpravljanja okvar in visoka zanesljivost bosta povečali operativno razpoložljivost sistemov, kar bo vplivalo na zmanjšanje njihov zalog. Grafični prikaz 26: Delovanje art. projektilov SMArt 155 (Hočevar, 2006) Grafični prikaz 27: Delovanje art. projektilov BONUS (Hočevar, 2006) stran 74